Ko so spomladi leta 2005 v LDS prisilili Antona Ropa k odstopu s položaja predsednika stranke, je bil prepričan, da je politično mrtev. Ni bilo tako, še vedno je lahko migal, saj je bil vodja poslanske skupine in je kot tak lahko delal poteze iz ospredja in ozadja. Umirati je v resnici začel takrat, ko ga Gregor Golobič ni vključil v svoje načrte z novo stranko, hkrati pa ga je poskušal zlorabiti še Jelko Kacin, ko mu je ponudil mesto podpredsednika stranke. Tega sicer ni sprejel, medtem ko so poslanci odhajali v samostojno poslansko skupino, je moral čakati na milost in nemilost. V politično življenje ga je obudil prvak SD Borut Pahor, ki je potreboval njegove vladne izkušnje in prispevek k alternativnemu vladnemu programu na področju financ. Videti je bilo, da bo Rop iz ozadja poskrbel, da Pahorjevi fantje ne bodo sklepali napačnih političnih zavezništev. Po drugi strani so se razširile govorice, da ga bodo Pahorjevi mladci poslali za evropskega poslanca, da jim doma ne bi kvaril načrtov. To bi bilo očiščujoče tudi za Ropa, čigar priljubljenost je v slovenski politiki padla na komaj še zaznavno vrednost. Zakaj se je zdaj zapletel v neke vrste obveščevalno afero in kaj je s tem skušal doseči, ni znano. S tem je namreč postavil politične in osebne interese pred državnimi, hkrati pa za njegove trditve o tajnih dogovorih med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem, ki naj bi jih odkrila Sova v času njegove vlade, ni nobenih dokazov. Nekateri njegovi nekdanji strankarski sopotniki menijo, da je zaradi tega dokončno politično mrtev, drugi opozarjajo, da je bil takšen, koleričen in nepremišljen, že ves čas in da je pravi čudež, da se je sploh kdaj znašel v vlogi predsednika vlade. Spomnimo se, kako je ob neki priložnosti po telefonski tajnici zmerjal takratnega poslanca SLS Franca Kanglerja »Posluš', ti Kangler butast...«, nakar je ta posnetek spravil v internet. Ko je nekdanji prvak SLS Franci But v drugem krogu predsedniških volitev leta 2002 podprl Barbaro Brezigar, in ne premierja Janeza Drnovška, s katerim je bil v koaliciji, pa naj bi mu poslal sms: »Butus brutus.« Takšnih ravnanj naj bi bilo še precej, Vika Potočnik je denimo v intervjuju za Mag izjavila, da je v njej videl vse vrste živali, samo človeka ne. Spustil se je v boj tudi z Magom in na podlagi spornega medijskega zakona, ki nam ga je vsilil njemu neljubi minister za kulturo Vasko Simoniti, izsilil objavo popravka na uredniški uvodnik in novinarski članek na istem mestu in na enak način. Verjamem, da je mož v veliki osebni stiski. Najprej so se ga odrekli volivci, ki njegovi stranki niso namenili največ glasov, nato se ga je odrekla lastna stranka LDS, ki je ob tej aferi vsa srečna, da se ga je znebila, in je postal neke vrste politični emigrant v SD, ki mu daje varno zavetje, za kar ji sicer ne plačuje članarine. Nazadnje se je pustil ujeti na limanice še novinarju Vladimirju Vodušku, ki je njegovo neuradno izjavo posnel in jo predvajal po televiziji. Slišati je, da ga je ob zadnji (domnevni prisluškovalni) aferi skušal umiriti celo bivši predsednik Milan Kučan, kar Rop sicer zanika, po drugi strani pa so v SD res nekoliko umirili žogico, saj mednarodni škandal škoduje vsem, tako tistim, s katerimi se Rop strinja, kakor onim, ki jim nasprotuje.