V skodlasto streho Pintarjeve lope se je spet zagnal veter. Bil je to močan jesenski piš, privzdignil je nekaj trhlenih desk vrh opaža in Martinu je zagomazilo po kosteh. Svoje mladostne spomine je potlačil nekam v notranjost, staro, sključeno in izpito telo se mu je zvilo kot list z orumenelega kostanja, se zarilo še globlje v šume listja in zatrepetalo. Zavihal si je ovratnik starega, zamaščenega plašča, se prekobalil čisto k opažu in poskušal zaspati. Bil je utrujen od dolge poti, od vsega tega premišljevanja je bil utrujen, bilo ga je strah, da so ga mogoče že pogrešali, da ga iščejo in, kadar so to počeli, so ga nazadnje tudi zmeraj našli. Po navadi je bilo to pod kakšnim stogom, pod lopami, v zapuščenih cibohih, kjer koli je že bil in ga je prehitela noč.