Najemniški sobici, na kateri so naju obsodili za naslednjih deset tednov njun lastnik Luigi, ki je svoje brke verjetno ukradel kakšnemu mrožu, je tudi lastnik edine gostilne, najbolj živahnega kraja v kraju sta majhni, s ploščicami tlakovani kamrici, v katerih zelo odmeva in sta natanko nad točilnico, v kateri se skrbni krajani zadržujejo natanko do pol enajstih zvečer. Najini postelji sta izdelani iz čudne viseče jeklene mreže, ki se pod žimnico zelo poda in ob vsakem najmanjšem premiku cvili in ječi. Postelji sta le nekaj metrov oddaljeni od vaškega zvonika, katerega žvižgajoči zvonovi zvonijo natanko ob vsaki polni uri in natanko ob vsaki polovici ure, pri čemer se celotna stavba trese do temeljev. Samo mazohist ali nekdo, ki je bil tukaj rojen, ki je tukaj zrasel in ki že navsezgodaj prenaša polne vreče oljk, bi poskušal zaspati, preden se pol ure po polnoči burleska konča. Dvanajst dolgih udarcev, ki zavibrirajo v najglobljem delu trebuha, po kratkem premoru pa še zarjaveli, zasopli bing. Ena zjutraj je najlepša melodija na svetu.