Predvsem lažnivi ZZB-jevci zamolčijo pomembno dejstvo, da je bil škof Tomažič praktično v hišnem zaporu in zato sploh ni imel možnosti početi političnih napak, kakor škof Rožman. Ni imel možnosti intrveniranja pri okupatorjih, saj je ravno to poudaril Vatikan, ko je Rožmanu odsvetoval nastop proti okupatorju, ker bi to pomenilo njegovo konfinacijo in konec vsakega vpliva in intervencij za prebivalstvo pri okupatorju. Mariborski škof dr. Ivan Jože Tomažič je že prvi dan nemške okupacije pohitel v Celje, da bi vzpostavil stik z nemškim vojaškim poveljnikom, vendar ga ta ni hotel sprejeti. Drugi dan je prav tako brez uspeha poskusil dobiti stik z nemško upravno oblastjo. Tudi tretji dan je še poskušal. Brez uspeha se je vrnil v Maribor. Nemci so medtem že zaprli ali izgnali skoraj vse duhovnike, zato mu ni preostalo drugega, kot da se je zaprl v svojo škofijsko hišo. V želji, da bi mogel kaj pomagati, je celo poskušal vstopiti v nemški Heimatbund in k temu pozval še nekaj preostalih slovenskih duhovnikov.