Kje natančno? Gotovo bi bila bolj urbana, modernizirana. Zdaj pa se še vedno zdi zamejena z nekakšno cankarjansko paradigmo. Čeprav je bilo zadnje čase kar nekaj poskusov, s katerimi se je krčevito poskušalo simulirati urbanost, žal ne vidim kakšnih zelo prepričljivih rezultatov. Tudi vaša dva romana Plamenice in solze in Tao ljubezni sta postavljena v neslovensko okolje. Kaj pa drugi avtorji, recimo Mazzini, Skubic, Virk, Čater? Telesni čuvaj je zanesljivo urban roman, vendar ga je Mazzini prav tako postavil v okolje, ki ni slovensko. Večina bralcev mesto dogajanja spoznava kot Berlin, čeprav avtor to taji. Morda pri nas ni dovolj mafije za njegovo zgodbo? No, pa saj ima tudi njegova mafija bolj skromne, slovenske motivacije, starševsko ljubezen in take reči. Dela Lojzeta Kovačiča so urbana z gledišča priseljenca, človeka, ki pride v mesto in je z mestnim življenjem v sporu, recimo roman Prišleki. Tudi v preteklosti je tako: moj najljubši slovenski roman, S poti Izidorja Cankarja, ima urbano kulturo, žal italijansko. Tudi Posmehljivo poželenje Draga Jančarja je zelo učinkovit urban roman, ki pa se ves čas dogaja v Ameriki; ko gre glavni junak na koncu domov, gre spet v pravi cankarjanski Blatni dol. Andrej Skubic, po drugi plati, ima v Grenkem medu zelo urbano sceno v Ljubljani, vendar polno Škotov ... Glede na to, da ste pred dobrimi desetimi leti izdali Šolo kreativnega pisanja, prvo tovrstno publikacijo pri nas, ste še vedno mnenja, da se je pisanja moč naučiti? Ob tem, da celo Raymond Carver v tej knjigi priznava, da »še vedno ne ve, ali so pisatelji rojeni ali narejeni«. Pisanja se ne da naučiti, gotovo pa se ga da učiti. Tako kot se da človeka brez posluha naučiti nekaj tehničnih prijemov igranja na inštrument. Nekdo, ki je nadarjen, pa bo v taki šoli veliko hitreje napredoval. Nekdo, ki si strašno želi igrati električno kitaro, kot junak v eni od vaših zgodb, kljub pomanjkanju talenta z veliko vaje lahko postane virtuoz, ne pa tudi umetnik. Tako kot se filatelisti dobivajo v svojih krožkih, planinci v planinskih društvih, tudi pisatelji lahko govorijo o stvareh, ki jih zanimajo, v zaključeni skupini; če se ta nahaja na univerzi, jim prinese še določeno stopnjo dostojanstva, občutek, da se ne ukvarjajo ravno z rečmi, ki bi jih vsak razumen človek zavrgel. Malo resneje: s to knjigo sem pravzaprav želel opozoriti, da je pisanje vendarle tudi neka vrsta spretnosti, da ne more biti prepuščeno komerkoli. Zdaj ugotavljam, da sem bil velik optimist, saj današnji položaj ne kaže, da je kdo razumel