V devetdesetih letih sta debitirala tudi dve pisateljici, ki se lahko po uspešnosti merita z zgoraj omenjenimi romani: Najprej je tu Zoë Jenny s svojim romanom Soba s cvetnim prahom (Das Blütenstaubzimmer, 1997), ki je bil doslej prodan že v več kot 100 000 izvodih in preveden v dvajset jezikov. Roman je poln bleščečih opisov, v ospredju pa je Jo, ki bega med materjo in očetom in ki poskuša premagati osamljenost. Izredno poetične, nekoliko melanholične so tudi zgodbe Judith Hermann, zbrane v knjigi Poletna hiša, kasneje (Das Sommerhaus, später, 1998). To so zgodbe o nedoživetem in neizpolnjenem življenju, ki izražajo prav poseben življenjski občutek. Ta se kaže tako, da njeni literarni junaki doživljajo in občutijo zmeraj eno in isto: ljubezen, minljivost, strah pred nedoživetim in preprečenim življenjem, ki ne poteka v zdajšnjosti, temveč v spominu in s spominjanjem, prav tako pa tudi v predstavi, da sta ljubezen in preteklost dve besedi, ki konec koncev pomenita isto. Tudi Hermannova je s svojimi zgodbami doživela velik prodajni uspeh (presegla je magično mejo 100 000 prodanih izvodov), prav tako tudi veliko medijsko zanimanje. Hermannova pa ni edina, ki je v 90.letih debitirala s kratkimi zgodbami: omeniti velja vsaj še Alisso Walser, ki je na literarno prizorišče prodrla s knjigo To ni vsa moja zgodba (Dies ist nicht meine ganze Geschichte, 1994) in Radeka Knappa z zbirko Franio (Franio, 1994). Za območje lirike seveda ne moremo mimo Dursa Grünbeina, najmlajšega dobitnika Büchnerjeve nagrade, ki je najpomembnejše nemško literarno priznanje. Skupaj s Thomasom Klingom velja prav gotovo za najpomembnejšega lirika devetdesetih let. Ob že omenjenih prozaistih, ki so zasloveli tudi (ali predvsem) s prevodi, je tu še cela vrsta mlajših, bolj ali manj uveljavljenih avtorjev, rojenih v šestdesetih in sedemdestih letih, ki so že dokazali svojo talentiranost in od katerih lahko pričakujemo še veliko: Ilija Trojanow (tu mislimo predvsem na njegov roman Svet je velik in rešitev preži vsepovsod (Die Welt ist groß und die Rettung lauert überall, 1996), Matthias Altenburg, Helmut Krausser z vrsto romanov v devetdesetih letih : Melodije (Melodien 1993), Tanatos (Thanatos, 1996), Veliki Bagarozy (Der große Bagarozy, 1997). Za območje dramatike velja omeniti dva mlajša avtorja, Alberta Ostermaierja in Oliverja Bukowskega. Prvi si je s svojimi gledališkimi komadi v zadnjih letih pridobil sloves "izjemene nadarjenosti" med mlajčimi nemški dramatiki, isto velja tudi za Oliverja Bukowskega, ki nekako nadaljuje gledališko tradicijo prezgodaj umrlega Wernerja Schwaba.