Kot na začetku vsake sezone je splitski Hajduk spet napihnil balon pričakovanj, pripeljal nekaj igralcev in napovedal velike ambicije v evropskem nogometu, in tako je bil na prvih nekaj tekmah stadion na Poljudu spet poln obupancev, ki pridejo vsako leto ob koncu poletja pogledat novi, šampionski Hajduk. In kot vsako leto ob tem času se je že po prvih tekmah evropski Hajduk zaletel v zid kot utrujeni Turek na avtocesti, balon ambicij je uplahnil v hipu kot zračna blazina, glava se je na izpraznjeni blazini stresla iz lepih sanj in še preden se je sezona zares začela, »beli stroj« že išče novega voznika. Novi trener Hajduka je tako Srečko Katanec, slavni slovenski reprezentant, trenutno selektor makedonske reprezentance. Izbira je logična – ko se pokvari »bela tehnika«, je pametno na pomoč poklicati Slovenca. Uprava Hajduka se je dogovorila s Katancem in z njim skovala velike načrte: za začetek, čudež v Genovi, poskušati premagati Sampdorijo in se uvrstiti v ligo Uefe, se nato posvetiti hrvaškemu prvenstvu in zmagati na naslednjih petih tekmah, se potem uvrstiti v naslednji krog lige Uefe ter v derbiju vseh derbijev presenetiti Dinamo. S prihodki od odličnih rezultatov v Evropi bi nato Hajduk na polovici sezone kupil še nekaj dodatnih igralcev, osvojil pokal Uefe, hrvaški pokal in prvenstvo, prihodnje leto pa se že pognal v naskok na evropski prestol. Z denarjem od sponzorjev in Lige prvakov bi kupili Kako, Ronaldinha in Gerrarda in že naslednje leto osvojili naslov evropskega prvaka. V bistvu, da skrajšam, je osnovna ideja ta, da s Katancem na klopi osvojijo sedem naslovov evropskega prvaka zapored, za naprej pa se bodo že dogovorili. Kakorkoli obračamo, načrt Hajdukove uprave nima niti ene šibke točke. Obstaja samo en majhen problem: nihče o tem ni govoril s Srečkom Katancem. Potem ko so vsi hrvaški časopisi, sklicujoč se na zaupne vire, objavili, da je Srečko Katanec novi trener Hajduka, se je slovenski nogometni strokovnjak oglasil iz Skopja in izjavil, da nima pojma, za kaj gre, da se ni z njim nihče pogovarjal, da ni šans, da sredi kvalifikacij za evropsko prvenstvo zapusti Makedonijo, in da mu niti na kraj pameti ne pade, da bi reševal Hajdukovo sezono. Te brezvezne epizode vam niti ne bi razlagal, če ne bi bila pravzaprav model, kako deluje hrvaška zunanja politika. Vsake toliko namreč hrvaška vlada pred začetkom državnega političnega prvenstva napihne balon pričakovanj, pripelje nekaj novih igralcev in napove visoke evropske ambicije, in tako hrvaški obupanci vsakič znova z nestrpnostjo čakajo, da bodo videli to novo, šampionsko Hrvaško. In vsakokrat se nekako ob tem času, še pred jesenjo, njihova vlada zaleti v zid kot utrujeni Turek na avtocesti, balon ambicij uplahne v hipu kot zračna blazina, glava na izpraznjeni blazini se strese iz lepih sanj in še preden se sezona zares začne, Ivo Sanader že išče novega partnerja. Njegova izbira je Janez Janša, slavni slovenski igralec in trenutni selektor slovenske vlade. Sanaderjeva izbira je logična: ko se država pokvari, je pametno na pomoč poklicati Slovenca. Načrt je bil tudi tokrat preprost: Sanader se je o vsem dogovoril z Janezom Janšo in sprejel slovenski predlog, da se reševanje vseh meddržavnih sporov med Hrvaško in Slovenijo zaupa jurisdikciji Mednarodnega sodišča v Haagu. Strinjal se je, da bo sprejel odločitev haaškega sodišča, kakršnakoli že bo, Slovenija pa bo za protiuslugo v Bruslju lobirala, da Hrvaška čim prej postane polnopravna članica Evropske unije, da bi tako z denarjem iz evropskih skladov že prihodnje leto prehitela Slovenijo in Češko na lestvici najrazvitejših držav v tranziciji. V bistvu, da skrajšam, je osnovna ideja ta, da Hrvatska demokratska zajednica z rešitvijo petnajstletnih sporov s Slovenijo zmaga na bližajočih se volitvah in da Sanader osvoji premierski stolček sedem mandatov zapored. Za naprej bi se pa že dogovorili. Kakorkoli obračamo, načrt Iva Sanaderja nima niti ene šibke točke. Obstaja samo en majhen problem: nihče o tem ni govoril z Janezom Janšo. Potem ko so vsi hrvaški časopisi, sklicujoč se na zaupne vire, objavili, da je hrvaški premier pristal na predlog Janeza Janše, da se reševanje hrvaško-slovenskih sporov zaupa Mednarodnemu sodišču v Haagu, se je iz Ljubljane oglasil slovenski premier in izjavil, da nima pojma, za kaj gre, da se ni z njim nihče pogovarjal, da ni šans, da sredi kvalifikacij za parlamentarne volitve v Sloveniji reševanje mejnih sporov zaupa Haagu, in da mu niti na kraj pameti ne pade, da bi reševal Sanaderjevo sezono. Pravzaprav je popolnoma nerazumljivo, zakaj Hrvati to počno. Se pravi, zakaj na pomoč kličejo Slovence. Slovenci so nezanesljivi in vsakič, to smo videli, zajebejo stvar. Kaj se ne bi bilo bolje dogovoriti z nekom, ki ne bi tako pokvaril vsakega popolnega načrta za naslednjo sezono in že naslednji dan zanikal vsake ekskluzivne traparije iz hrvaških časopisov? Pa čeprav samo zato, ker se zanjo sploh ne bi zmenil. Recimo, da bi Hajduk za trenerja pripeljal Joseja Murinha ali sira Alexa Fergusona. Ivo Sanader pa objavil, da se je o vsem dogovoril z Georgeem Bushem in Vladimirjem Putinom. In da Hrvaška z ZDA in Rusijo nima nobenih odprtih mejnih vprašanj več. ot na začetku vsake sezone je splitski Hajduk spet napihnil balon pričakovanj, pripeljal nekaj igralcev in napovedal velike ambicije v evropskem nogometu, in tako je bil na prvih nekaj tekmah stadion na Poljudu spet poln obupancev, ki pridejo vsako leto ob koncu poletja pogledat novi, šampionski Hajduk. In kot vsako leto ob tem času se je že po prvih tekmah evropski Hajduk zaletel v zid kot utrujeni Turek na avtocesti, balon ambicij je uplahnil v hipu kot zračna blazina, glava se je na izpraznjeni blazini stresla iz lepih sanj in še preden se je sezona zares začela, »beli stroj« že išče novega voznika.