Tu po mojem pravzaprav leži osrednja odgovornost intelektualcev. Saj vendar ne bomo v soju balkanskega požara, ki je zdaj vključen v naše biografske zgodovine in je v tem smislu postal naša druga narava, razpravljali samo o pripovedni funkciji zrcal pri Borgesu ali pa o transferju zvezdniškega nasmeška iz ene televizijske postaje na drugo! Da ne bo pomote: take razprave so potrebne, ne morejo pa biti edino gorišče javnega interesa za intelektualce, kolikor seveda intelektualci nočejo postati preprosto akademski profesorji. Med obema profesijama obstaja namreč velika razlika. Akademski profesorji imajo pravico in velikokrat dvoumen privilegij raziskovanja, ki se drži jasno začrtanih meja v posameznih znanstvenih disciplinah. Po drugi strani pa javni intelektualci izvajajo svoja kritična pretresanja širše družbene problematike, ki zadevajo res publica, se pravi, da jih zanimajo tiste dileme, ki zadevajo širšo skupnost in splošno dobro. Tovrstna analiza pa poleg posameznikove strokovne avtoritete na določenem področju predpostavlja tudi artikulirano moralno držo in spoznavno usposobljenost za prevode med raznovrstnimi diskurzivnimi skupnostmi. Z drugimi besedami, odgovornost intelektualcev leži v pronicljivosti odkrivanj in doslednosti analize aktualnih družbenih vprašanj. Kolikor sploh znam in spodletavajoče zmorem, poskušam prakticirati tako intelektualno odgovornost tudi sam. Ampak še zdaleč ni enostavno. Vedno znova je dežurnim modrecem, ki bi radi odpravili tako držo kot poslednjo Masado moralizma, treba odgovoriti, da je bolje biti naiven kot korumpiran, kot pravi Josip Osti v svoji zbirki esejev Meč in pero (1995).