Zapisovanje sanj, pisanje pisma, spremljanje dogajanja pred vhodnimi vrati z varnostno kamero, pregledovanje datotek in njihovo brisanje, glasba, ki vse to spremlja, kratki inserti iz digitalnih videozapisov, »samodejno« vklapljanje različnih programov - vse to poteka pred gledalcem kot visoko sofisticirana tehnološka dejavnost, v sebi pa skriva tudi nekaj, čemur se je nekoč reklo »psihologija«. Izvajalka je sama (osamljena bi bil izraz iz predračunalniške ere), vseskozi izjemno »zaposlena«, spremlja dogajanje okrog sebe in poskuša komunicirati s sostanovalci, skoznjo poteka fluid, ki ga razbiramo iz zapisovanja sanj ali nenehnega brisanja zapisanega, slišimo glasbo, ki jo ima očitno rada, spremljamo serijo »melanholičnih« izsekov iz njenega (?) življenja ipd. Pred nami je še vedno čuteče, misleče in sanjajoče bitje, ki pa je s svojo aktivnostjo že tako močno integrirano v tehnokulturni in tehnokomunikacijski splet, da se njena »osebnost« počasi izgublja, ali točneje: transformira v digitalni, »tehnokarakter«. Po eni strani nekdanja virtualnost na ta način ni več »virtualna«, ampak absolutno »resnična«, po drugi strani pa se izvajalkina »mobilna« dejavnost izkaže kot obupna statičnost, interpasivnost. Performans Edit Kaldor je tako sugestivna, resnična drama o nemožnosti izhoda.