Motivno segajo Hamiltonove upodobitve od preprostih realističnih »portretov« Joyceovih likov, do kompleksnih, prepletajočih se kompozicij, s katerimi poskuša ilustrirati njegov znameniti »tok zavesti«. Nekaj skic iz štiridesetih je Hamilton izrisal v kubistični maniri, ki je za njegov namen videti primerna, značilno pa je, da je v poznejših verzijah te motive razvil v realistično smer. Drugače se njegovi liki skozi čas ne spreminjajo, z izjemo irsko nacionalističnega Finna MacCoola, čigar »neandertalski« osnutek je nadomestila z gvašem in retuširanjem obdelana fotografija pripadnika Ire. Dela vsebujejo tudi nekaj nagajivih erotičnih namigov (Bron ob zlatu), še najbolj nazoren vpogled v metodo Hamiltonovega sledenja Joyceu pa dobimo iz serije V Hornejevi hiši, ki je nastajala v sedmih stopnjah poskusnih odtisov, z dodatnim jedkanjem in graviranjem v zadnjih fazah. Serija ilustrira poglavje, v katerem Joyce uporablja različne pripovedne načine, kakor so se razvijali skozi čas. Hamilton mu sledi tako, da okrog omizja razvrsti portrete iz različnih obdobij zgodovine umetnosti: glavo z Velikonočnega otoka, egipčanski profil, Bellinijevo Madonno, avtoportret mladega Rembrandta, herojskega Grosovega Napoleona ..., za nameček na mizo postavi še kubistično tihožitje, v Egipčanovo roko pa duschampovsko prikazan »premikajoči se« kozarec.