Kučan se je 7. decembra 2001 državnemu tajniku kardinalu Angelu Sodanu zahvalil za odgovor, hkrati pa zapisal: »Vsekakor spoštujem utemeljitev izvedencev, zaradi katere Vaš odgovor na mojo pobudo, o kateri sva govorila v Ljubljani 6. oktobra letos, ni pritrdilen. Vendar Vam želim ponoviti svoje prepričanje, ki sem ga obrazložil v najinem osebnem pogovoru in se ga priložena utemeljitev v bistvu ne dotika. V korist slovenske pomiritve zaradi sporov po že odmaknjenih medvojnih dogajanjih bi bilo, če prekopa pokojnega ljubljanskega škofa g. Rožmana ne bi povezovali s sodnimi postopki, ki še potekajo na ljubljanskem sodišču. Grob v domači zemlji mu gre po našem razumevanju evropske krščanske civilizacije in ta etična zapoved ne more biti odvisna od sodnega razpleta in zato tudi ne povod za kakršenkoli triumfalizem.« Pri tem je lahko vsakomur jasno, da bi v nasprotju s Kučanovimi trditvami morebitna »Rožmanova vrnitev« v Slovenijo povzročila burne odzive, še posebej s strani zvestih Kučanovih privržencev. Ob koncu je Kučan zapisal: »Ob priložnosti bom o tem govoril s sedanjim ljubljanskim nadškofom in metropolitom dr. Francetom Rodetom. Vesel bi bil tudi priložnosti, gospod državni tajnik, da znova pretehtava mojo pobudo. Verjamem, da bi prispevala k miru med tistimi Slovenci, ki so še naprej sprti zaradi preteklosti.« Glede na Kučanovo ravnanje v preteklosti, ko je predvsem razdvajal, smo pri njegovem pismu priče dvoličnosti in sprenevedanju, saj je bil prav on tisti, ki je vsa leta tranzicije skrbel, da se je vedno znova obujal kulturni boj, s katerim so poskušali blatiti pomladnike. Če pa mislil iskreno, kar je malo verjetno, potem je na moč nenavadno, da na tranzicijski levici tako srdito napadajo škofa Rožmana, za katerega prekop v Slovenijo se je leta 2001 zavzel kot predsednik republike.