VSAK S SVOJEGA BREGA: HIENGOVI DRAMI CORTESOVA VRNITEV IN OSVAJALEC V KONTEKSTU FUENTESOVE ZGODBE Osvajanje novega sveta in usodni trk dveh civilizacij najde svoje mesto tudi v slovenski literaturi. Konkvisto je za snov svojih dram izbral Andrej Hieng, ki je v svojih delih tudi sicer rad posegal po motivih iz španskega sveta. Enodejanka Cortesova vrnitev (1969) in tragikomedija v treh dejanjih Osvajalec (1971) skupaj z drugimi dramami sodita v t. i. Hiengov »španski ciklus«, ki snov črpa iz španske in hispanoameriške zgodovine. Čeprav Hiengu zgodovinska snov, kakor tudi sam poudari v uvodu k Osvajalcu, služi predvsem kot kulisa, za katero se skriva sodoben človek, pa so navedbe zgodovinskih dogodkov v dramah presenetljivo natančne, hkrati pa Hiengova upodobitev dramskih likov in njihovih usod, kljub temu da sta njegovi deli nastali precej pred Fuentesovim, razodeva nekatere osupljive podobnosti z zgodbo Oba bregova. V Cortesovi vrnitvi smo priča zgodbi don Francisca, ki se po desetletju osvajalskih podvigov in pustošenja novega sveta vrne v Španijo, kjer ga neprestano muči breme preteklih dejanj, hkrati pa se mora soočiti z dejstvom, da v domovini tone v pozabo in da ljudje, ki ne žive v dveh svetovih kakor on sam, niso sposobni doumeti, zakaj se je vrnil tako spremenjen. Žena mu ves čas očita prepad, ki je nastal med njima, on pa ji odgovarja, da govorita vsak s svojega brega, čez veliko, divjo reko; pa recimo da je ta reka čas ali oddaljenost ali dogodki. Verjame, da mu odrešitev lahko prinese samo Cortésova vrnitev, zato ga hodi vsak dan čakat na obalo, a konkvistador ga odpravi, češ da je njihov čas minil. Don Francisco se na koncu resignirano vda v usodo. Veliko bolj kompleksen je Osvajalec, eksistencialistična drama, ki v središče prav tako postavi človekovo neznatnost v svetu, v katerem kolesje zgodovine neumorno ustvarja nova cesarstva in jih sesiplje v prah, človek pa lahko le nemočno opazuje, kako se vse spreminja mimo njega in kako mu oblast polzi iz rok. Tragikomedija je postavljena v dekadentni čas po osvajanjih, ko se začne zaton politične moči. Lažni blišč gostije ob obletnici krvave zmage nad Indijanci, ki jo osvajalec don Felipe prireja v svoji palači, se sprevrže v nezadržen propad, ko Felipeju naznanijo, da kljub svojim zaslugam ni bil imenovan za vicekralja. Prizadeti osvajalec se odzove s protestom in se po donkihotsko odpravi nad novoimenovanega vicekralja v času, ki ni več njegov. Temu sledi streznitev in vrnitev v naročje indijanske žene Margerite, saj spozna, da si mora človek začrtati mejo svojega osebnega sveta, ker grejo cesarstva včasih v nič hitreje kakor mi sami. Na skromno družinsko življenje pa ne more pristati Felipejev sin Baltasar, ki se iz ciničnega kritika očetovega vojnega klanja prelevi v tragikomičnega upornika, ki nadaljuje očetov črtomirski boj brez upa zmage, saj se ne more sprijazniti, da je vse nesmiselno, da je svet slep, da je gluh, da je gnil, in konča na vislicah nasprotnikov svojega očeta. Tako Hiengove junake s Fuentesovim prvoosebnim pripovedovalcem Jerónimom de Aguilarjem druži prav prvobitna sla po oblasti, neustavljiva želja po krojenju zgodovine in iz te izvirajoč strah pred anonimnostjo. Čeprav Aguilar zatrjuje, da so bila vsa njegova dejanja usmerjena k enemu cilju: k zmagi Indijancev nad Španci, njegova zamera do Malinche, ki mu je vzela oblast nad besedami in ki je s svojim moškim krojila zgodovino, z [njim] pa, ubogim vojakom, ki ga je pokončala kuga in ne Indijanci, ne bi bila nikoli presegla brezimnosti, zgovorno priča o tem, da »oseminpetdesetkrat omenjenega Jerónima de Aguilarja« vendarle ne žene le ljubezen do Indijancev, ampak predvsem želja, da bi s svojim najmočnejšim orožjem, jezikom, pustil pečat v zgodovini. Ne jezik ne križ pa cesarstva nista mogla rešiti pred propadom. Vse sem si zapomnil. Slike hodijo za menoj. Pomnim, kako smo stali na vrhu piramide, pod nami pa je gorelo mesto in vsa dolina. Smrdelo je po mrličih. Veter je raznašal dim in smrad. Tudi oblaki so bili krvavi, se na podoben način kot Jerónimo uničujočega osvajalskega pohoda spominja don Francisco.