Šestič, ta anticipacija kaznovanja in pripor kot njena takojšnja pravna posledica predstavljata anomalijo in protislovje ustavnih razsežnosti v kazenskem procesu. Ker pa Ustava izrecno pravi (v svojem 20. členu), da je osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je bila storila kaznivo dejanje, mogoče pripreti, če je to neogibno potrebno za varnost ljudi, je na to anomalično izjemnost sicer treba pristati. Dalo bi se razpravljati o tem, ali je ta določba Ustave v koliziji z nekaterimi drugimi določbami -- naprimer tudi s presumpcijo nedolžnosti iz 27. člena. Toda prav zato je jasno, da terja izvajanje vnaprejšnjega posega v integriteto obdolženega državljanke ali državljana ravno obratno logiko od tiste, ki karakterizira predmetne določbe ZKP (o priporu) in v posledici tudi večino sodne prakse.