Osnova akademskega cinizma do laikov je torej v tem, da se precenjujemo, preveličujemo, igramo Boga. Največkrat ne zato, ker bi to zares hoteli, ampak zato, ker nas v to primora prenapihnjena javna podoba stroke, ki je pač nujno nastala v propagandistični tekmi z drugimi strokami. Ker so vzroki akademskega cinizma še kako realni, se posameznik zelo težko izogne splošni "delovni" stopnji cinizma v posamezni stroki. Z velikim talentom za medčloveško komunikacijo je včasih mogoče premostiti razkorak med fiktivno podobo stroke in realnostjo brez resnejših posegov v integriteto ene ali druge strani, t.j. brez patetičnega, depresivnega posipanja s pepelom ali brez pravljičarskega zavajanja druge strani. Še bolje pa je seveda zmanjševati objektivne vzroke akademskega cinizma do laikov. Če je že propagiranje stroke nujno (in v resnici je), naj bi se po načelih dobre propagande zgolj pretiravalo v poudarkih, ne pa ustvarjalo povsem izmišljenih podob. Slednje si uporabniki zelo trdno zapomnijo in zato jih bo kasneje še tako komunikacijsko talentiran strokovnjak težko na človeško sprejemljiv način spustil na realna tla. In mu ne bo preostalo drugega kot vzpostaviti ciničen, pokroviteljski, ceneno božanski odnos.