Severni sij, ki ga sicer pravkar prevajajo tudi v francoščino, je v ruskem prevodu izšel v zadnjih dneh obstoja Sovjetske zveze. Ko je Jančar pripotoval v Moskvo po avtorske izvode, je presenečeno opazil, da v knjigi manjka celo poglavje. Prevajalec mu je pojasnil, da bi po urednikovem mnenju bralci lahko napačno razumeli ta del besedila (v njem Jančar opisuje provincialnega polintelektualca, obsedenega z antisemitizmom in rasnimi teorijami) in da knjiga ne bi izšla, če to poglavje ne bi bilo izločeno. Ob tem je dodal, da sploh ne gre za cenzuro, ampak za neko korektnost, ki je v tem nemirnem času nujno potrebna, češ da bi bilo sicer knjigo mogoče zlorabiti v politične namene. Odvrnil sem mu, da knjiga zares ne bi izšla, če bi vedel za ta poseg v integriteto umetniškega besedila, se spominja Jančar in obenem ugotavlja, da mora pisatelj tudi danes paziti na svoje besede, kajti klasično ideološko cenzuro je zdaj zamenjala zapoved politične korektnosti, ki vse bolj posega tudi na področje umetnosti.