izvir, na dan prihaja v številnih, močnih vrelcih izpod 30 m visoke, značilno tektonsko prelomljene skale. Po vodnatosti je izvir Krupe največji v Beli krajini, absolutni minimalni pretok je okoli 400l/s, kar je sicer le četrtina pretoka, ki ga ima izvir Kolpe na Hrvaškem, povprečni pretok pa okoli 1000 litrov na sekundo. Večina drugih kraških izvirov na tem območju ima pretok le do 50 litrov na sekundo, z izjemo Dobličice, ki je nekoliko bolj vodnata. Za ogled kraškega izvira si je treba vzeti čas in posedeti v miru, v senci brez in razpadajočega mlina. Tišina je tu očarljiva, moti jo samo šelestenje listja in let kačjih pastirjev, reka pa prihaja na dan tiho in sramežljivo, tako kot se nato razliva po prelepi belokranjski deželi. Očarali nas bosta barva, ki je izrazito temnomodra, in neraziskana globina, v kateri se zrcali mogočna skala. Nekaj časa bomo lahko toku in modrini tudi sledili, mimo mlina bomo v nekaj minutah prišli na dvorišče večje domačije. Tu nas bo ustavil pes čuvaj, reka pa nam bo dokončno ušla izpred oči in izginila v objemu bujnega zelenja. Če nas bo obisk cerkve in izvira utrudil, je še nekaj korakov do gostoljubne turistične kmetije. Če pa nas vedoželjnost še ni zapustila, se lahko napotimo še do Judovske hiše, v gozdu nad reko. Kraška jama je bila občasno poseljena že v starejši kameni dobi, ime pa naj bi bilo po pripovedovanju domačinov iz časa druge svetovne vojne, ko so se v njej skrivali Judje. Suzi Pertot