Na poti sva srečevala redke domačine, povečini ženske, ki so pisano oblečene, skoraj brez izjeme debelorite, na glavah pa tovorijo vse mogoče. Ne bi se čudil, če bi katera nesla na njej še moža. Moški so namreč tudi v Mozambiku bolj ležerni. Če ženske ves dan prodajajo borno zelenjavo, oni največkrat posedajo v senci ali lovijo ribe. Preživetje teh ljudi je težko. To sva spoznala, ko sva se z Alvarom in domačini v dotrajanih motornih čolnih odpravila na ribolov. Nedaleč od obale smo vrgli mreže in jih nato na obali vlekli proti kopnemu. Kljub nekaj uram dela je bil ulov skromen: nekaj kozic, drobnih ribic, kaka večja in v mojem stopalu ježeve bodice. Domačin ob meni je skočil po nož in mi jih hotel izrezati. Na vse mogoče načine sem mu skušal dopovedati, da to pač ni nič in da sem jih imel v Jadranu v stopalu vsaj sto. Hkrati sem bentil nad policijo, ki ne dovoli imeti pri sebi noža, saj bi si s čistim laže pomagal.