Kap jo je, ko je sredi sončne pripeke delala na njivi. Desna stran je bila precej prizadeta. Počasi počasi se je pobirala. Pri hoji se je opirala na gorjačo; ob vsakem koraku je zastokala, bolečine so močno drezale po njej. Za delo ni bila več sposobna. Najhujša je bila tista globoka notranja bolečina, ker ni več mogla zamesiti kruha. To jo je najbolj ubijalo. Vse bolj je grbančila čelo. Oči, tako izpraznjene in otožne, je upirala v metrgo, obraz je bil posut z znojem. Udrtine pod očmi so bile vsak dan globlje, temnejše, lica upadla. Vse bolj je drhtela in se stresala. Soseda ji je priskočila na pomoč; po večkrat na dan je bila pri njej, tudi kuhala je zanjo. A želja po hrani je bila pri Pepi vsak dan manjša. Le kruh ji je pomenil vse: uteho in radost, na obraz je še znal priklicati bled nasmeh. Po ves dan je glodala skorjice, čeprav je komaj odpirala presušene ustnice. Kadar je posedala v senci košatega oreha, so k njej priletavale ptice, zobale so drobtinice, se spopadale zanje. Ni ji bilo všeč, zapodila jih je. Izgubljala se je v dremavici. Včasih je otipavala desno nogo, saj je bila kot suha mrtva veja, z levo roko je tolkla po njej. Skozi stisnjene ustnice pa se je pridušala.