S pivom v Sloveniji je križ. Pozimi še nekako gre, spomladi in poleti, ko se na tako imenovanih vrtovih razbohoti usodna privlačnost stolčkov in mizic, ko ležerno posedanje v senci in srebanje priljubljene znamke piva postaneta obred in bržkone edini razlog, da zaviješ v mestno jedro, pa se stanje stvari drastično zaostri. Debeli dve leti se že lasata vodilna slovenska pivovarja, dve leti padajo stave, čemu se bomo prej režali, zeleni obrobi na tradicionalno rdečih piksnah ali morda rdečici na ličku nasmejanega kozoroga. S stališča zapriseženega konzumenta piva me izid te rahlo dolgočasne vojne zanima toliko kot simbolistični prikazi hrepenenja v slovenskem klasičnem romanopisju. Torej manj kot nič. Osnovna produkta sprtih pivovarjev se po mojem ločita samo po tem, da po enem glava boli prej, po drugem pa bolj, njuna edina skupna lastnost pa je, da prvega ali drugega piješ, kakor hudič žre muhe. Se pravi v sili. Za prijatelje pa je zakon le najboljše, mar ne? No, tisto najboljše, kar je kadarkoli priteklo bodisi iz pipic kocke na Celovški bodisi iz globin štajerskih kotlov, so gospodje pivovarji očitno vpisali med kolateralno škodo dveletnega viharja v kozarcu piva. Je bil smisel pivovarske vojne to, da kvantiteta zavlada nad kvaliteto? Pravite, da ni bil. Okej, potem pa naj mi, prosim, nekdo pojasni, kam je steklo izvrstno Unionovo temno pivo, ki ga je bilo pred prihodom cikorijastega, nekarakternega črnega barona (ki ga tako rekoč nikjer ne točijo) na pretek? Kdo je požlampal krasen Unionov ležak, jep, tistega z zeleno etiketo, ki jo zdaj nostalgično obhajajo samo piksne in trebušaste 0,66-litrske steklenice pilsa zelo spremenljive kakovosti? Kdo je zbil erekcijo stekleničkam smila oziroma skrajšal njihove dolge, priročne vratove ter jih ponižal v parodijo tiste znamenite “longneck bottle”, o kateri prepeva Garth Brooks; če flaška ni več seksi, škodo tako ali drugače utrpi tudi njena vsebina. In ne nazadnje, zakaj se gospodom pri Unionu nikoli ni zdelo vredno patentirati lastne znamke lahkega piva? Nič čudnega, da jih je konkurenca v tem segmentu dobesedno povozila. No, ker smo že pri lahkem laškem, bi bilo fino zvedeti, zakaj ga še niso začeli nalivati v pollitrske pločevinke, s čimer bi mojemu kolegu, ki v 14. nadstropje vlači nerodne gajbe, prihranili marsikateri nepotreben napor. In hej, kje je termalni desert, najboljše slovensko (temno) pivo vseh časov? Če se res potrudite, boste morda le našli lokal, kjer strežejo bežen približek omenjene dobrote, pri tem pa ne merim na netopirja (katerega namembnost je bolj ali manj omejena na mešanje s kolami), ampak na temno laško. Ki pa seveda ne bo v hladilniku, ko si ga boste zaželeli, zato po zlatorog clubu niti ne sprašujte. Tako to gre. Jebiga, tudi v prihodnje se bo znaten odstotek sredstev iz mojega družinskega budžeta prelival izključno v žepe uvoznikov erdingerja, edelweissa, staropramena, budvarja in seveda guinnessa. Tistega v piksnah, kakopak, ker točenega si v ljubljanskih pubih preprosto ne upam naročiti, saj ga najeta delovna sila v vlogi natakarjev nikjer ne zna prav natočiti. Ali pa noče, s čimer te, če nisi pozoren, lahko nategne tudi za deciliter pijače, ki si jo plačal debelih 700 SIT za pinto, anglosaksonsko votlo mero, ki povsod po svetu meri 0,56 litra, v slovenskih pubih pa samo 0,50 litra.