Umetniki in ostali kulturni soustvarjalci so tako ali tako takšna minorna manjšina, s katero se nacionalni politični interes ne bo nikoli ukvarjal, razen ob potrebi nacionalne reklame in spremljave raznih protokolarnih dogodkov. Na umetnike in kulturne soustvarjalce se Država spomni le ob posebno markantnih dosežkih, kot recimo tudi športnikov, kjer štejejo le medalje iz pomembnih športnih tekmovanj. Država in gradniki oblasti vedno znova pozabljajo koliko truda je bilo vloženega za vrhunski dosežek v športu in tudi na področju umetnosti in kulture, kjer so razvojne poti do uspeha in nekega markantnega dosežka maratonskega značaja. Seveda ne smemo pozabiti na to, da Država nekaj malega da, da ravno povprečni umetniki ne klošarijo na cesti, da lahko gredo na urgenco po zdravniško pomoč in seveda, da lahko »ustvarjajo«, sanjači, brezdelneži in boemi. Seveda ob pojavu organiziranega kulturno- umetniškega sistema na račun umetnikov in kulturnih ustvarjalcev živi celoten birokratsko- sistemski aparat javne uprave na področju kulture in umetniškega predstavljanja. Soodvisnost se pogosto sprevrže v odvisnost umetnikov in kulturnih soustvarjalcev od neizobraženih birokratov, ki udobno nameščeni čakajo na pokoj v ležernih službah za nedoločen čas v javni upravi. Tisti umetniki in kulturni soustvarjalci, ki se uspešno prilagodijo na trenutno stanje okusa sistema izbire so dejavni in predstavljeni, marginalci, sploh pa če je na oblasti kreacionistična desnica, pa so potisnjeni v obskurno ignoranco. Včasih stanje rešuje gospodarstvo, mali tajkuni, ki si včasih privoščijo kakšno kulturno-umetniško dobrino ali celo artefakt. »Večji« tajkuni namesto Države in nacionalnega interesa zbirajo likovne umetnine in ustvarjajo zbirke, ki pogosto kasneje postanejo nacionalni ponos in reklama.