Vsekakor zgodba s Pascalovo dokazuje razsežnosti hrvaških travm v novejši politični zgodovini, zlasti po krvavi drami po razpadu SFRJ, ko so dogodke v 20. stoletju začeli postavljati v drugačne kontekste in vzročno-posledične zveze, kot so bile uveljavljene v Titovi Jugoslaviji. Škandal se je zgodil v času prvega, zgodovinskega obiska izraelskega predsednika Mošeja Kacava na Hrvaškem, ki se je poklonil žrtvam Jasenovca in v saboru hvalil hrvaško partizansko gibanje med drugo svetovno vojno, ki se je junaško uprlo fašizmu. Obisk je dobil pridevnik zgodovinski, ker so bili odnosi Izraela in Hrvaške v 90. letih napeti, saj je pokojni državni poglavar Franjo Tuđman vznemiril Žide z antisemitskimi izjavami, s kvazi znanstvenimi poskusi minimiziranja žrtev Jasenovca, s stališčem, da NDH ni bila kvizlinška država, ampak izraz hrvaške želje imeti državo. To so za Izrael posebno kočljiva vprašanja, saj je na Hrvaškem po raziskavi bratov Iva in Slavka Goldsteina med drugo svetovno vojno umrlo 31.000 ali štiri petine vseh Židov. Tuđman kot nekdanji partizan in Titov general nikoli ni hotel dovoliti, da bi v njegovi državi prevladovalo poveličevanje ustaštva. Strani je hotel uravnotežiti. Tako je, denimo, kljub židovskim protestom odlikoval dubrovniškega ustaškega funkcionarja Iva Rojnico, za katerega se še vedno zanima dunajski center Simona Wiesenthala, toda imena Titovega trga v središču Zagreba ni hotel zamenjati, čeprav pokojni maršal na desnici velja za zločinca, ki je ukazal pobiti množice domoljubov. Poleg tega si je Tuđman zamislil nekakšno zgodovinsko partizansko-ustaško spravo s skupnim spomenikom v Jasenovcu.