Mnogokrat so k hitrejšemu razvoju kraja bistveno pripomogli Judi, ki so se zaradi trgovskih poslov za stalno naselili v njem. Takim judovskim naseljem znotraj krajev je vladar ali krajevni gospod dajal posebne privilegije, v krajih pa je ustanavljal carinske in mitninske postaje. Novi in novi privilegiji so vodili do statusa trga in končno mesta. Prej kot je fevdalec zaznal večjo gmotno korist ali so ga k temu pripravili sami krajani, prej se je odločil za dodelitev višje stopnje položaja naselbine. A za podelitev je moral imeti vladarski privilegij. Do prve četrtine 13. stoletja so npr. v nemškem cesarstvu smeli tržne in mestne pravice krajem oziroma fevdalcem podeljevati le vladar in nadškofi. Ko pa so si dodeljevanje teh pravic prilastili še državni knezi, se je število mest hitro večalo in že konec istega stoletja preseglo številko 2000. Meščanske naselbine (trgi, mesta) v srednjeveškem pomenu so torej nastale kot rezultat več generacij (ali celo stoletij) dolgega odnosa med krajem in krajevnimi gospodi. V svojem razvoju je mesto hitreje ali počasneje napredovalo ali nazadovalo ob spletu mnogih dejavnikov upravnega, političnega ali verskega pomena.