Ko smo že pri malih državah, ki so nas prve priznale, naj se dotaknem še Tvoje omembe Vatikana in njegove politike do naše mednarodne uveljavitve. Dajmo papežu, kar je papeževega, in recimo, da je njegova diplomacija v zakulisju kar precej pripomogla k oblikovanju internacionalnega konsenza v našo korist, in to ne samo v Rimu in Bonnu, temveč tudi v Washingtonu in celo v Moskvi. Mislim, da je Janez Pavel II. med krizo bivše Jugoslavije vsaj do leta 1995 vodil pogumno in konstruktivno politiko, ker je razumel, da te državne skupnosti ni mogoče ohraniti pri življenju. Pri tem je zanimivo, da sta pri zibelki in pri grobu Jugoslavije stala dva Poljaka. Na začetku knez Adam Czartoryski, ki je že kot zunanji minister carja Aleksandra I. koval misel o združenju južnih Slovenov in jo je pozneje – v pariškem eksilu – dokončno izdelal ter jo sugeriral Iliji Garašaninu. Na koncu Karel Wojtyla, pa ne zaradi apriornega nasprotovanja Beogradu, kakor so to interpretirali Srbi, in tudi ne zaradi posebne simpatije do nas, kakor si mi radi domišljamo. Raziskovanje v v vatikanskih arhivih, ki sem ga opravil oktobra lani, ko sem šel pogledat pravkar odprte papirje papeža Pija XI., me je prepričalo, da je Vatikan vsaj v dvajsetih in tridesetih letih resno računal z obstojem jugoslovanske države, ker bi se sicer ne trudil, kakor se je, da sklene z njo konkordat. Z druge strani pa na slovenski in hrvaški partikularizem ni gledal s posebno naklonjenostjo, ker se mu je zdelo, da izrablja katoliško vero v politične namene. Po vojni so bili odnosi med Sveto stolico in Beogradom dolgo časa zelo napeti, a so se po izvolitvi papeža Janeza XXIII. umirili, pod njegovim naslednikom Pavlom VI. pa postali naravnost prisrčni. Vatikan je z odobravanjem podpiral neuvrščeno Titovo politiko in je odobraval pobudo, da bi pokojni maršal dobil Nobelovo nagrado za mir. (Nagrado, ki bi si jo po mojem zaslužil). Če se je vera v Jugoslavijo na začetku devetdesetih let skrhala, je to treba pripisati predvsem napadu JLA na Slovenijo in še bolj njenemu divjanju na Hrvaškem poleti in jeseni 1991. Janez Pavel II. in njegovi sodelavci so bili v tistem trenutku tako modri, da so pred mnogimi evropskimi in ameriškimi politiki razumeli preprosto dejstvo: z nasiljem tako kompleksne države, kot je bila Jugoslavija, ni mogoče ohraniti pri življenju. Celo vojaška diktatura bi v tem uspela le za kratko in krvavo obdobje.