Tako smo se nekega poznega popoldneva pricijazili tja pod Perzepolis. Sonce je bilo že nizko in je metalo dolge večerne sence. Naš šef Rajfl je odločil, da bomo prespali v bližnji vasici na velikem ograjenem dvorišču nekega njegovega znanca, lastnika nekakšnega posodobljenega obcestnega karavanseraja, ves naslednji dan pa se lagodno klatili po bližnjih, izpod peska izbrskanih ruševinah metropole dolgo časa najmogočnejšega antičnega imperija. Pravzaprav smo bili edini popotni gostje, čeprav je bilo v krčmi nenavadno živahno. Iz nekega skrbno zavešenega prostorčka je hripavo razglašeno in oglušujoče krakala nekakšna obredna godba in prav tja noter so zarotniško smukale vidno vznemirjene in razvnete babe, stare in mlade, gluhonemega natakarja, ki nam je postregel s čajem, pa tudi nismo razumeli, kaj naj bi se dogajalo tam za ponjavami. Neka babja slovesnost pač, smo zmignili in se pred hreščečo godbo umaknili čisto tja dol, v najbolj oddaljen kotek dvorišča ter si pričeli pripravljati skromni obed. Po skalah na strmini, ki se je bočila nad nami, so se tiho in spoštljivo posedli vaški pobje in v nemi spoštljivosti zrli dol na nas. Pri tem so me neizmerno spominjali na k spancu odpravljajočo se čredo pavijanov, ki sem jih pogosto opazoval tam spodaj na jugu Afrike. Tudi oni so se ob sončnem zahodu zavlekli gor v prepadne rdeče pečine, se lepo posedli, vsi po vrsti topo zastrmeli v sončno kroglo, ki je polzela za obzorje, in nemo, kot pri kakšni maši, častili konec dneva. Mi pa tisti mulariji nismo posvečali nikakršne pozornosti, kajti drugače bi se lahko ohrabrila in nam prišla težit, to pa utrujenemu klatežu navadno pač ni po volji. Skratka, vse je dišalo po še enem običajnem perzijskem popotniškem večeru in tudi babe so se kot navadno, še preden smo pogoltnili zadnje grižljaje, dvignile, pomigale z ritkami in družno oddrvele na stranišče. (Mi dedci smo scali kar v bližnje grmičevje in plevel.) Pravzaprav sprva sploh nismo opazili, da jih tokrat nenavadno dolgo ni nazaj. Potem pa so, čez kakšne pol ure, ko se je že dodobra zmračilo, prihitele po fotoaparat, vse zadihano razburjene in radostno razvnete. O, madona, so na hitrico sfefljale, škoda, ker sploh ne morete videti, kako ga mi tamle spodaj serjemo, noro plešemo in se bašemo s slaščicami in z drugimi dobrotami, a samo mimo smo šle, zgolj na stranišče smo hotele zdrkniti, pa so nas tam pri vratih zasačile neke babe in nas odvlekle na žur, dekliščino imajo, jutri se bo ena poročila in zdaj se divje vrtimo, smejemo in objemamo, hrano nam pa njihove stare mamke kar z rokami tlačijo v usta, čeprav že davno ne moremo pogoltniti ničesar več. In že so z vso vnemo odskakljale nazaj za tiste nam nedostopne in tako skrivnostne plahte. Resda smo se globoko v srcu počutili kot neki zanemarjeni dreki in smo se delali, da na to dekliščino ne bi šli niti, če bi nas sploh lahko povabili, za sebe pa pač moram priznati, da sem si v tej abstinenčno tako kruti deželi v tistem trenutku zaželel steklenice piva, tako kot otroček mamico v kakšni koloniji. Potem smo zapazili nekakšne temne moške silhuete, ki jih je nezaustavljivo pritegnil ženski vrišč in so se pričele okorno motati tam naokrog. Ta fenomen seveda poznamo tudi z naših koncev, saj kadarkoli se v kakšnem hotelu ali restavraciji babe zaprejo v posebno sobo in skozi špranje vrat prične na plano uhajati njihov radostni cvilež, pričnejo dedci nenavadno pogosto hoditi tam mimo na stranišče, si tik pred omenjenimi durmi dolgo zavezujejo čevlje ali pa »pomotoma« vstopajo v tisti prostor, kjer med bebavim režanjem dolgo stojijo med vrati in z vsiljivo abotnostjo buljijo v veselo druščino. No, torej, tudi tiste perzijske faktorje je pritegnil ta vonj veselih samic, zato so napeto capljali naokrog, dokler niso rahlo apatično posedli okrog naše mize. Vsi smo se počutili malo izigrane in bili zatorej, resda neutemeljeno, a vseeno užaljeni, zato smo nekaj časa užaljeno ščemeli predse, dokler ni enega od domačinov prešinilo, češ, če ga že one serjejo, ga bomo pa mi še bolj. In je izginil v temo. Ko se je vrnil, ves ožarjen s potuhnjeno skrivnostnim nasmeškom, je najprej odločno razgnal ona mladostniška zijala, ki so še vedno nepremično čepela zgoraj v skalah, potem pa zmagoslavno izvlekel izpod kamižole neko navzven neopredeljivo konzervo, tako, v kakršnih pri nas prodajamo pivo, nakar je plehnato škrtnilo in zmagoslavno smo pričeli grešiti. V pločevinki je bil namreč pretihotapljen džin in s prijateljčkom Zverkom sva nemudoma prišla na misel, da bova laškim proizvajalcem piva predlagala, naj uvedejo linijo pakiranja v tetrapaku, seveda, da bi bilo vse uradno, tudi z natisnjeno zaščitno podobo tistega znamenitega gamsa. Nakar bi to robo dobičkonosno razpečevala širom po Iranu, ob morebitnem zapletu pa, sklicujoč se na nalepko, zatrjevala, da je to zgolj slovensko kozje mleko. Toda vsebina tiste kantice je hitro pošla, zato je v temo zdrknil drugi možak in se vrnil s steklenico iranske vodke. Iz česa in kako to skrivnostno ekzoto kuhajo, nisem dojel, čeprav so nam o tem veliko in hrupno razlagali, še bolj zgovorni in sugestivni pa so postali med pojasnjevanjem, kaj bi oblasti počele z nami, če bi nas zasačile v tem, za nas nadvse srkljivem, zanje pa srhljivem grehu. Sicer pa je imela ta puščavska vodka (ne vem, zakaj sem doslej domovino te pijače vedno povezoval z globokimi snežnimi zameti in rezkim ledenim mrazom, ki veje prek širnih ruskih in poljskih ravnic) pravzaprav čisto vodkast okus, a vendar s precej močnim priokusom orientalske slaščičarije. Toda kmalu smo ugotovili, da je v Iranu s strogimi prepovedmi islamske revolucije pijančevalska kultura (nekakšna subkultura one vsesplošno čislane in priznane »pivske«) povsem okrhana in že skoraj na dnu. Še posebno bedno so srkali žganjice. Možje sploh niso znali možato dvigniti steklenice, jo nežno pogugati pred očmi, si nevsiljivo ogledati mehurčke in oceniti hitrosti njihovega razpokavanja in z njo, še preden se prebujeni hlapi porazgubijo v zraku, z nežnim gibom preleteti tik pod nosom, pomenljivo pomigati z nozdrvmi (pa če še kaj vohaš ali sploh ne več), si odločno pritisniti grlo ob ustnice in z zaprtimi očmi in s sunkovito nazaj vrženo glavo globoko srebniti. Nato je treba srk malo požvečiti, a nikakor tolikanj kot vino, pri požiranju zadržati hladno dostojanstven izraz, ko je goltanje končano, pa se z debelim glasom odhrkati, najboljše z uh, lahko pa tudi s ha ali oh, ter si s prsti popraviti in pogladiti brke, seveda, če jih imaš. Ko pa se ti toplota razlije po trupu, se je dobro poploskati po vampu, pri tem lahko tudi prdneš in z odteščujočim brnenjem izrečeš kakšno modro in globoko, najbolje tako splošno metafizične narave. Oni perzijski siromaki pa so steklenico zgrabili z napetostjo vajenca, ki prvič stegne tace po joških kake prebrisane dekline, pili hlipajoče, med cmokajočim požiranjem pa se babje spakljivo pačili ter pri tem z glavami tolkli levo in desno kot konji, ki jih grizejo muhe. Zato ni čudno, da so v nekakšnem sanjavem poželenju opevali pivo, ki se pije še najenostavnejše, kot voda ali čaj, recimo. Prav ti dolgo abstinenco razbijajoči srki so me napihnili z novo podjetnostjo, in ko se je lastnik tega zaprašenega obcestnega hana pričel nostalgično spominjati svoje daljne fantovske preteklosti (še v kraljevskih časih zdaj že pokojnega šaha Reze Pahlavija), so se mi pričele razkrivati povsem nove in še neodkrite tržne niše, ki bi jih lahko zapolnili nekateri naši najtežje zaposljivi strokovnjaki. Mož se je namreč vlažnih oči lotil brozdanja po slasteh, ki jih je ponujala vladavina omenjenega, zelo proameriškega oblastnika. Ha, je vzklikal, v tistih časih, ko je gostišče vodil še moj rajnki oče, smo cele noči divje preplesali z razgretimi dekleti na s penečim se pivom in z rujnim esfahanskim vinom prelitem plesišču, v glavah nam je bučalo od opoja in ženske so bile potne od same pohote, na, zdaj pa imamo le še takšne trpke pogrebščine. (In tudi sam sem se nekje v megli spominjal, kako smo na moji prvi poti v Indijo hodili pred teheransko univerzo jagat razkošne študentke v super kratkih mini krilcih in tangicah, Perzijci dajo namreč veliko na poudarjene riti, ki so bile nam, podeželskim hipijem iz balkanske province, v domovini še popolnoma neznane, ali pa hodili pred železniško postajo oprezat za razgaljenimi vlačugami.) No, je nadaljeval tisti krčmar, ali kaj je že bil, in tole turobno sranje, ki so ga zamesili ti mule, se tudi mora enkrat končati z njimi vred. Pri tem je imel nekam preteč zven glasu in zdelo se mi je, kakor da, po tradicijah iranskih revolucij, ne bodo končali preveč nežno. Medtem je tudi tista vodka ginevala in med opazovanjem njihove nerodnosti pri pitju sem bil vedno bolj prepričan, da bi v novi, svobodnejši ureditvi, vsaj v prehodu, res nujno potrebovali pomoč tistih naših že omenjenih strokovnjakov. Pri nas se namreč kar tare brezposelnih petdesetletnikov, ki so jih pofrcali že iz vseh služb in res ne znajo nič drugega kot izjemno dobro nagibati kozarce, žganjarčke in kupice. Prav ti naj bi obudili že skoraj pozabljeno umetnost nacejanja, beg njihovih možganov pa bi pri nas zlahka prenesli. Sam bi se kot strasten deloalkoholik vneto vrgel v opravljanje funkcij kakšnega dekana na novoustanovljeni Pivski akademiji, marljivo poučeval redne študente v teoriji in praksi, si vzel čas tudi za delo z izrednimi, zraven pa v prostem času še pisal kakšne učbenike in skripta, pa bi bil moj majavi službeni položaj enkrat za vselej rešen. Med temi načrti smo izsrkali še poslednje kapljice, tolsta polna luna se je počasi vozila na drugo plat neba in puščavske zvezde so tako jasno in zapeljivo migljale na globoko temno modrem nebu, da se nam kar ni dalo raziti, zato je eden od tistih ptičev pobrskal prav po dnu svojih žepov in tam, menda po čistem naključju, odkril še nekaj koščkov onega pravega staromodnega dreka, ki je vladal na sceni še pred prodorom tiste banalne trave, s katero nas pitajo dandanes, pa je mlačni zrak okrog nas že čez nekaj hipov zadehtel v pravem žlahtnem vonju orientalskega opoja, luna je postala še bolj debela in zvezde bližje. Ja, smo rekli, s tem šitom se pa res odpelješ kot s pravo Rolls Royceovo limuzino, s tisto »šoto z Ljubljanskega barja« pa kot z navadno sklumpano trolo. Potem smo se pa malo smejali in postali taki prijateljčki, da so domači dedci od nekod privlekli še znameniti iranski afion, ki smo ga prav tako lagodno pokončali. Vendar pa, kaj je to, ne povem in me prav zanima, ali kdo ve. Ko sem šel spat, mi je še dolgo brnel po glavi neki povsem butast stavek, ki pa se mi je po vsem tistem opoju zdel neizmerno moder, da ljudem pač ne moreš preprečiti, da bi ga srali, pa če jih še tako jebeš. N