»Domovi za ženske z nalezljivimi boleznimi, ki morajo občasno na zdravljenje, morajo biti v neposredni bližini bolnišnic, saj jih je treba včasih hitro in celo z vozičkom odpeljati na oddelek. V pariškem domu, kjer so bivale bolnice v terminalni fazi, je bilo denimo vse sterilno, kot bi živele v podaljšku bolnišnice. Žal v takih primerih ne zadostuje zgolj posebna soba, kot bi morda kdo pomislil. Drugače pa je seveda pri seropozitivnih materah, ki včasih niti same ne vedo, da so okužene z virusom HIV. Sama se jih, denimo, ne bi ustrašila in mislim, da bi mojemu zgledu sledile še druge matere v domu. Primer dobre prakse, kot pravimo v žargonu, je že znan. V enem izmed domov so namreč pred časom sprejeli žensko s hepatitisom,« pojasnjuje Lidija Jerebic, dipl. soc. del. in strokovni vodja materinskih domov v Škofljici in Višnji Gori.