Živimo v obdobju velikih sprememb in zato je vse več ljudi, ki se zavedamo nuje prekinitve časa. Z meditacijo, molitvijo, jogo (in desetinami drugih veščin sprostitve telesa, duše in duha), branjem (knjiga je najboljši stroj za upočasnitev časa, kar jih obstaja!), sprehodi v naravo, vrtnarjenjem, odmiki v samoto samostanov … Zavedajo se pomena doživljanja brezčasnosti tudi v poslovnem svetu (ne le na Japonskem, tudi drugod že imajo v podjetjih posebne sobe za tišino, za meditacijo), vse več je hotelov, ki ponujajo pomoč pri sproščanju, tudi v vrtcih, šolah, celo v zaporih si vzamejo čas za brezčasje. Ne bi verjela, če ne bi videla na lastne oči v dopisu, v katerem me avtorica za sodelovanje v članku za korporativno revijo podjetja Volkswagen Škoda, ki bo spregovoril o času. Mi je zastavila zanimiva vprašanja: Bi rekli, da je danes »čas še vedno denar«? Pot od točke A do točke B traja z avtom 30 minut. Pa za vas, v avtu? Si upate en teden preživeti brez ure, brez urnika, kaj bi to za vas pomenilo? Kdaj postane čas za vas brezčasen? Sem ji odgovorila s supersonično hitrostjo, saj sem prav o tem premišljevala tisti čas, ko je prispelo njeno pismo, še sem razmišljala o vsebini pisma iz vesolja, ko je na pločniku stare Ljubljane ona ustavila kolo in sem jaz obstala z njo v brezčasju.