Prejšnji teden se je iz Trnopolja vrnilo okoli 1500 ujetnikov in Fikret je postal sumničav. Med tistimi, ki jih je prepoznal kot bivše sotrpine iz Trnopolja in Keraterma, so bili tudi takšni, ki so jih Srbi spustili domov, takšni, ki so jim zagotovili bivanje in varnost v »srbski republiki BiH«. To bi lahko pomenilo, da so jih ponovno zbrali, da bi zamenjali tiste, ki so izginili kot dr. Jusuf. »Jusuf je bil ujetnik kot vsi drugi. Mojo mamo so, medtem ko sem se sam še skrival po gozdovih, za en dan odpeljali v Trnopolje in tam ga je videla. Pomagal je taboriščnikom, kolikor je mogel, ker ni imel zdravil. Rekli so mi, da je izginil neke noči kot še mnogi drugi pomembni ljudje iz taborišča.« Med izpuščenimi ujetniki je bil tudi človek, ki so ga v Keratermu mučili tako, da so vanj zabadali nož. »Zabodli so ga in nato vrteli nož, medtem ko je kričal od bolečin. Kadar so ponoči koga odpeljali, je bilo slišati samo krike in psovke. Posebna soba, ki so jo v Keratermu uporabljali za pretepanje ujetnikov, je bila polna krvi. Ljudje so pripovedovali, da je bilo na tleh nekaj centimetrov krvi. Neke noči so odprli vrata spalnice, nas prisilili, da smo sedli na tla, obrnjeni proti zidu, in streljali nad našimi glavami. Če bi se kdo premaknil, bi ga ubili.« Fikret je imel srečo, reševalo ga je to, da je bil tako suh, zato se stražarji niso zmenili zanj, ko so si izbirali žrtve za pretepanje. Bil je priča tako rekoč vseh mučenj v taboriščih Keraterm in Trnopolje. Potem ko je pobegnil iz Trnopolja, po šestinpetdesetih dneh, je moral skozi srbske kontrole na poti, po kateri se je konvoj žensk in otrok prebijal na svobodno ozemlje. Ropali so jih, z njimi grdo ravnali, nekatere so tudi pretepli, vendar iz Fikretovega avtobusa niso odpeljali nikogar. Ponoči 13. avgusta so se avtobusi ustavili v gozdu na planini Vlašić. Fikret in njegov nečak sta se prijela za roke, podprla drug drugega in stekla v gozd. Nekateri so šli počasi, druge so zadržali, da bi jih še enkrat okradli, pretepli.