O življenju in delu Robanovega Joža, ki tudi širši javnosti ni bil neznan pa je spregovoril Marko Slapnik , ki je prepričan, da je človek mrtev šele takrat, ko se ga nihče več ne spominja in Robanov Joža je s svojim življenjem in delom poskrbel za dolgo »življenje«. Rodil se je v začetku preteklega stoletja kot najstarejši od osmih otrok. Pogosto se zavzemal za ohranitev narave in njenih znamenitosti, še zlasti v svojem rodnem Robanovem kotu. Kot preprost kmečki človek je znal izredno dobro opazovati naravo. Opažanja je zabeležil z različnimi verzi in »Gora mi je kakor mati, pastirska koča mi je dom, planini hočem zvest ostati, zapustil nikdar je ne bom.« je le delček tistih, ki pričajo o ljubezni do planin. Veliko je objavljal v Planinskem vestniku, Lovcu in Kmečkem glasu. Nekatere njegove pesmi so uglasbili pevci naše doline ter jih prepevali na različnih prireditvah. Svojega znanja in razgledanosti ni razkazoval, čeprav je o njem pred skoraj štiridesetimi leti nastal tudi filmski zapis na tedanji ljubljanski televiziji. Pod njegovim peresom je nastala tudi drobna knjižica Preproste zgodbe s solčavskih planin. Vsebina spisov pa je zanimiva ne samo za domačine in vse ljubitelje narave, temveč tudi za etnologe in jezikoslovce, saj je v knjigi poseben slovar narečnih izrazov in pregovorov z razlagami.