Kako pomemben segment glasbenih zgodb so njihove vizualne interpretacije in fotografski poudarki, je vprašanje, ki zasluži poseben komentar, predpostavimo pa, da je glasbena fotografija tisti žanr, ki si nalaga dvojno breme, ko skuša glasbo z vso pripadajočo motiviko reflektirati s pravili vizualne pripovedi. V nekaterih primerih: v eni ustvarjalni potezi ponuditi relevantni komentar k tistemu, za kar si v kompleksnem ustvarjalnem procesu prizadeva glasba, »najpopolnejša umetnost«. Šelhausove fotografije z odrov in iz zaodrja šansona, popevke in orkestrskega džeza so tehnično prepričljive, posebno upoštevajoč okvir sočasno razpoložljivih tehnoloških možnosti in žanr fotoreportaže. Po svoje je ta »stara šola«, ki ponuja črno-belo tehniko in kompozicijsko statičnost, s svojo estetsko razumljivostjo sproščujoča, sploh sredi poplave koncertnih fotografij, ki svoje stavijo na izrazite barve in kompozicijsko umetelnost, ki jo omogoča povsem drug tehnološki okvir pomnilniške zmožnosti, ki dovoljujejo, da fotograf kompulzivno pritiska na sprožilec, dokler končno ne ujame »tistega pravega«.