Ob zadovoljstvu, ki je zavelo v krogih slovenskih pogajalcev, pa ne kaže prezreti dejstva, da je podalpska kandidatka, čeravno vodilna, a obenem najmanj problematična, še daleč od končnega cilja. Trajanje pristopnega procesa ne bo odvisno zgolj od stopnje pripravljenosti kandidatke v času pogajanj o posebej kočljivih poglavjih ali od morebitnih zasukov v stališčih članic Unije, kjer bodo prihodnje leto volitve (Francija, Nizozemska, Nemčija), temveč tudi od politične volje petnajsterice, da v kritični fazi ne meče polen v kolesje širitvenega maratona. Število začasno zaprtih področij je zgolj relativen kazalnik napredka v pristopnem procesu, kajti vsaka članica skupnosti lahko kadar koli doseže ponovno odpiranje katerega koli poglavja. Dunaj bi, denimo, zavoljo miru v koaliciji ali pod pritiskom javnosti kaj lahko »ugotovil«, da Slovenija ni uresničila vseh obveznosti na področju jedrske varnosti, še posebno če si Unija res omisli skupna merila, ki bi kajpak veljala kvečjemu za novinke, kajti sedanje članice (predvsem Francija in Velika Britanija) so že doslej minirale vsak poskus določanja varnostnih standardov za nuklearke. Omemba Avstrije ni naključna, saj so prav naši severni sosedje jeseni 1999, torej tik pred parlamentarnimi volitvami, nekajkrat začasno blokirali pristopni proces.