»Uspeh ni pristan, ampak potovanje z vsemi nevarnostmi, ki grozijo popotnikovemu duhu … Te lekcije se večina izmed nas na svoji poti nikoli ne nauči, hkrati pa ne more popolnoma pozabiti, da zmagati včasih pomeni izgubiti,« je nekoč izjavil 37. ameriški predsednik. Pravnik in republikanski kongresnik ter senator Richard M. Nixon je bil sprva vajen izgubljati, saj je kot kandidat, ki ga je za svojega naslednika izbral predsednik Eisenhower, na volitvah 1960 izgubil proti demokratskemu tekmecu Johnu F. Kennedyju. Tudi guvernerske volitve v rodni Kaliforniji dve leti kasneje mu niso prinesle uspeha. Zato pa je na predsedniških volitvah leta 1968 nagovoril »tiho večino« družbeno konservativnih Američanov, nasprotnikov gibanja za državljanske pravice, hipijev in protivojnih demonstrantov, zmagal in v Beli hiši nasledil demokrata Lyndona Johnsona. Nixon je mandat začel v za ZDA še posebej kočljivem času - v sklepnem obdobju vietnamske vojne, ki je razdelila Američane na nasprotnike in podpornike vojne, na tiste, ki so demonstrirali po ameriških mestih, in na tiste, ki so se v domovino iz Indokine vračali z večjimi ali manjšimi posledicami ali pa celo v pocinkanih krstah. Nixon je obljubil »častni mir« in v svojih prizadevanjih za končanje vojne uspel. Koliko je bil ta mir časten, je posebno vprašanje. Ameriki zamolčano bombardiranje uradno nevtralne Kambodže, podpora desničarskemu generalu Lonu Nolu, ki je zrušil režim nevtralnega rojalista, princa Norodoma Sihanuka, ter Kambodžo pahnil v državljansko vojno in teror Rdečih khmerov, prav gotovo ne zaslužijo oznake častnega reševanja razmer v Indokini. Vietnamska vojna še danes sproža številne polemike in izziva različne interpretacije v ameriški in svetovni javnosti. »Noben dogodek v ameriški zgodovini ni bil bolj napačno razumljen, kot vietnamska vojna. Takrat so o njej napačno poročali, danes pa se je napačno spominjajo,« je kasneje izjavil Nixon. A vojne je bilo v času Nixonovega mandata vendarle konec. V volilnem letu 1972 je Nixon obiskal Peking in Moskvo, središči komunističnih imperijev na drugi strani železne zavese, katerih odnose je zamrzovala hladna vojna, in s Sovjetsko zvezo