SLOVENSKA ISTRA. Poseben zvezni zakon o razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško ni bil nikoli sprejet. Zapletlo se je pri Štrigovi, ki jo Hrvaška v celoti, tako kot si je želela, predvsem zaradi odpora prebivalcev Razkrižja, nikoli več ni dobila nazaj. Razkrižje je kljub odločitvi slovenskega notranjega ministra Mačka po zadnjem poročilu Zvezne kontrolne komisije, ki je njegovo odločitev pravzaprav razveljavila, de facto ostalo v Sloveniji, ravno tako kot tri sporne pretežno srbske vasi v bližini Črnomlja, ki so po maju 1946 prav tako de facto postale lastnina Slovenije. Očitno je, da je bila v teh dveh povojnih ozemeljskih sporih med republikama Slovenijo in Hrvaško v glavnem upoštevana meja nekdanje dravske banovine. Do sprememb je v prišlo samo na severozahodu (kjer je Slovenija izgubila predvojno slovensko Štrigovo) in v Beli krajini (kjer je del hrvaške Bele krajine pripadel Sloveniji). Tam, kjer meje dravske banovine ni bilo (v Istri), je bila razmejitev opravljena brez posebnih preverjanj na terenu. Takšno določanje meje je bilo še posebej kočljivo zato, ker so bile odločitve o razmejitvi pravno dejansko samo začasne. Tako je na primer tudi zadnja in najvišja upravna institucija, odgovorna za določanje meja znotraj nekdanje FNRJ, Zvezna kontrolna komisija, v svojem končnem poročilu še naprej vztrajala, da se o razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško sprejme poseben zakon tudi zaradi nejasnosti v zvezi z ozemeljskimi razmejitvami med okrajema Črnomelj in Karlovac. Takšen zakon ni bil nikoli sprejet. Namesto tega je bil sprejet samo poseben zakon o razmejitvi v Istri, ki je določil mejo na zadnjem spornem področju med Slovenijo in Hrvaško.