Krivec in njegov namestnik Milan Štulc sta tandem, ki sta podoben štab, kot je ta, ki so ga v Bovcu aktivirali po mangrtski tragediji, vodila po velikonočni potresni katastrofi na Bovškem leta 1998. Takrat sta bili njuni vlogi nasprotni, Danijel Krivec je bil Štulcev namestnik. Deseti dan po ložanski tragediji smo Krivca vprašali, kako možje, ki so v štabu že enajsti dan, zdržijo psihične pritiske, ki jih nalaga velikanska odgovornost, in fizične napore. So nenehno v gibanju. »Štab sestavlja 12 ljudi. Pet nas je noč in dan zraven. Ostali so iz regijskega štaba in se menjavajo. Menjavajo se tudi posadke helikopterja slovenske vojske. Ta nam je stalno na razpolago. Tako je tudi z osmimi gorskimi reševalci in gasilci, ki so na opazovalnicah okoli plazu. Na zgornji strani so še vedno dežuni Gorenjci. Dan za dnem se s posledicami nesreče soočajo tudi ložanski gasilci. Dvanajst oziroma petnajst jih je v vasi. »Kako se v nenavadnih okoliščinah, ki so mnogim postavile življenje na glavo, znajde sam?« smo Danijela Krivca tudi vprašali. »Razmere se umirjajo. Zdaj, ob enajstih zvečer, lahko grem domov in se naspim. To, kar je bilo prejšnje dni, pa je bilo komaj vzdržno. Upam, da se bom lahko kmalu vrnil v normalno življenje, v službo in sicer. Kako se bomo v štabu organizirali v prihodnje, kdo bo prevzel pristojnosti in odgovornosti, naj bi se odločili v nekaj dneh.« Kako človek, ki je odgovoren, da obvladuje položaj, ki je videti skrajno obupen, ohrani trezno glavo, nas je še zanimalo. »Ko ti panično sporočajo, kaj se je zgodilo, ni časa za čustvovanja, za razmišljanja, kaj bi in kaj ne bi. Vse to moraš odklopiti. Kajpak zoprnih misli se ne moreš povsem otresti. Nesreča, ki je prizadela Log pod Mangtom, je bila videti skrajno turobna tudi zaradi obupnega, depresivnega vremena, ki še kar traja. Vse to se sešteva.«