Sredi junija pred desetimi leti najbrž ni bilo Slovenca, ki ne bi bil po zaslugi medijev natančno seznanjen s podrobnostmi tragedije pod severnim ostenjem Turske gore nad Okrešljem v Kamniško-Savinjskih Alpah. Na dveh krajih prepadne stene so reševalci vadili manevre, ki jih morajo najpogosteje obvladovati pri resničnih letalskih reševanjih, kjer ne sme priti do najmanjše napake: pilot mora ohranjati lebdeči helikopter ne glede na bližino stene in nevšečne zračne tokove čim bolj na mestu, operater spusti jeklenico z reševalcem natančno na kraj nesreče, reševalec in po potrebi še zdravnik poskrbita najprej za lastno varovanje in nato zavarujeta ponesrečenca, mu dasta prvo pomoč, ga položita v transportno vrečo, jo pritrdita na jeklenico in dasta operaterju znak za začetek dviganja, potem ko se je na jekleno vrv pripel še reševalec. Ta spravi med težavnim manevrom težko vrečo v plovilo, ki se iz nevarne bližine stene odlepi šele tedaj, ko se tako dogovorijo posadka helikopterja in reševalci.