Ko gledaš in poslušaš javne nastope te vlade, njenega predsednika in njenih poslancev v zadnjem letu, tudi po »neuradnem rezultatu« volitev, pride na misel stara šala, še iz bivše države:V neki srbski vasi so imeli navado, da so majhne fantke posadili na kahlico, okrog razpostavili razmetane igrače in na podlagi otrokove odločitve, katero igračo je zagrabil, sklepali o njegovem bodočem poklicu. Tako prvi zgrabi traktor in vsi vzkliknejo, da bo kmet. Drugi prime v roke limuzino in namuznejo se, da bo šofer pri kakem funkcionarju. Tretji pa se ne zmeni za igrače, sedi na kahlici in jih gleda. Pa reče nekdo: »Biće političar, gleda te pravo u oči i sere.«Da primera ni iz trte izvita in da se v tem posebej odlikujejo člani dosedanje koalicije, je dokaj lahko pokazati. Le nekaj primerov:Že leto in pol nam vsi, od Janeza Janše, ministra Bajuka pa do poslancev koalicije ob vsaki priliki z navdušenjem opisujejo največji uspeh svoje vlade – največjo rast BDP v zgodovini Slovenije, ki se je v letu 2007 povečal za 7,2 odstotka. Res in prav. Vendar je tu še drug zelo zanimiv podatek: neto zunanji dolg, to je razlika med skupno zadolženostjo Slovenije in njenimi terjatvami v tujini, se je v letu 2007 (od 31. januarja 2007 do 31. januarja 2008) po podatkih Banke Slovenije povečal za 3.002,000.000 evrov. Če to izrazimo v odstotkih BDP za leto 2007, ki je znašal 33,54 milijarde evrov, dobimo rezultat, da se je neto zunanji dolg povečal za 8,9 odstotka BDP, to je za 1,7 odstotka več, kot je prirast BDP, oziroma za nekaj več kot 570 milijonov evrov. S preprostim sklepanjem lahko ocenimo, da je bila vsa rast BDP na »puf« in da so vse te zgodbe o uspešnem delu in obljube o še večji rasti čista pravljica. Kakšen funkcionar Janševe vlade (recimo finančni minister) bi dejal, da je to nestrokovno. Morda je res, saj podpisani ni ekonomist, vendar je iz tako očitnih agregatnih podatkov moč sklepati na resnico.Druga zanimiva tema je opravičevanje inflacije. Ta naj bi bila pri nas višja kot v drugih državah evrskega območja zaradi vrste razlogov: dvig cene nafte, kjer navajajo ves čas cene sodčka nafte na svetovnih trgih, nikoli pa ne govorijo o ceni naftnih derivatov na trgih, kjer jih kupujejo naši distributerji, o višanju cen živil itn. Pri tem ves čas poudarjajo, da je slovenska struktura porabe drugačna od strukture porabe v območju evra, zato ti dvigi cen bolj vplivajo na inflacijo pri nas. Poročilo Eurostata (št. 88, junij 2008) o strukturi porabe gospodinjstev v EU kaže, da je poraba slovenskih gospodinjstev za hrano blizu povprečja EU in da imajo štiri stare članice podoben ali višji odstotek izdatkov za prehrano. Pri stroških za transport smo nad povprečjem, vendar imajo gospodinjstva treh starih članic (Luksemburg, Avstrija in Finska) višji delež transportnih stroškov kot slovenska. Govoričenje o posebnosti Slovenije pri potrošnji je seveda za lase prevlečeno. Nenavadno je tudi, da lestvice uteži, s katero statistika izračunava inflacijo, nikakor ni moč najti na spletnem strežniku Statističnega urada RS. Tako si ni mogoče izračunati, kako je mogoče, da ob tem, ko se večina stvari, ki so za posameznika ali družino posebno zanimive, podraži po uradnih podatkih za 12, 15 ali več odstotkov, vladno sporočilo oznanja 6-odstotno inflacijo! Manipulacija na vrhunski ravni, ki jo že predolgo toleriramo. Naslednjega krivca za izredno povečanje cen živil so našli tudi v slovenski trgovini, kjer naj bi nekaj velikih trgovcev obvladovalo veliko večino trga. To mogoče res prispeva k lahkotnejšemu dvigovanju cen, vendar je v času tega največjega »lova na čarovnice« Delo v prilogi FT objavilo podatke o avstrijskem trgu in pokazalo se je, da pri njih struktura trgovine ni kaj dosti drugačna, pa vendar imajo precej nižjo inflacijo kot pri nas.Na področju financ je nedvomno treba opozoriti tudi na neskončno sprenevedanje finančnega ministra na enem od soočenj. Na podatek M. Cvikla, da je vsak državljan RS zadolžen za 17.000 evrov, je minister v svojem značilnem užaljeno-ogorčenem tonu to zanikal, rekoč, da to ni res, saj bomo vsi, tudi dojenčki, vračali le javni dolg, to je direktni dolg države, ne pa zadolžitev drugih subjektov. To je mogoče res v normalnih razmerah, vendar se je samo v prvem polletju, ko se je bruto dolg Slovenije povečal za nadaljnjih 4,6 milijarde evrov, naš ožji državni sektor zadolžil za 693 milijonov evrov. Tudi to bo treba odplačati. Treba se je le ozreti in pogledati malo po svetu, kaj se dogaja v finančnem sektorju. Minister Bajuk, s svojo dolgo mednarodno finančno kariero, bi lahko videl, da se nevihta približuje, on ve, da so nekatere naše ključne banke kapitalsko neustrezne (seveda je zato silil državna podjetja v dokapitalizacijo NLB) in da bomo ob neugodnem razvoju dogodkov spet lahko vsi davkoplačevalci sanirali državne banke, ki nam jih bo nato z velikim pompom lahko ponovno prodajal.V knjižici »Slovenija včeraj, danes, jutri«, ki so mi jo potisnili v poštni nabiralnik, trdi vlada, da so razbremenili gospodarstvo, predvsem z znižanjem davkov na dohodek pravnih oseb. V Delu FT 15. septembra pa Samo Hribar Milič, generalni direktor GZS, razlaga: »Davčne stopnje so res nižje, a hkrati je nižja amortizacijska stopnja in večine olajšav ni več, tako da se pozitivni učinki nižjih stopenj nevtralizirajo.« Finance pa so izračunale, da so vse spremembe davčnega sistema, vključno z zmanjševanjem davka na izplačane plače, razbremenile gospodarstvo le za bore 0,3 odstotne točke. Nov primer, kjer se dejstvo, da poveš le del resnice, zlahka sprevrže v neresnico.Podobno zamegljevanje in nenehno spuščanje dimne zavese je področje, ki ga pokriva ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Ves čas se govori o 1,59 odstotka BDP, ki naj bi ga Slovenija namenjala za raziskave in razvoj. Pri tem naj bi iz gospodarstva pritekal 1 odstotek BDP, podatek, ki ga vsi, ki poznamo resnično situacijo, lahko sprejmemo le s posmehom. Vsi poznamo rek o stopnjevanju besede »laž«: laž, velika laž, statistika. Odkar je za gospodarstvo zanimivo v bilancah prikazovati vlaganje v raziskave in razvoj, saj to potegne za sabo (skromno) davčno olajšavo, se tudi večina rutinske kontrole proizvodnje knjiži v to kategorijo. Če bi ta denar res šel v R$amp;R, potem ne bi prihajalo do situacije, ki jo je v uvodu v »Belo knjigo konkurenčnosti slovenskega gospodarstva« opisal Hribar Milič: »Slovenija v inovacije vlaga 16 odstotkov več kot EU25, dosega pa 4,46-krat manjši učinek.« Nič nenavadnega, da se čudi, saj država daje napačne podatke o vlaganju v R$amp;R, se z njimi hvali in jih pošilja tudi v Bruselj. Hvalijo se tudi s povečevanjem sredstev za tehnološko agencijo, pri tem pa nič ne povedo o tem, da sta se tri leta ministra Zupan in Vizjak žogala z agencijo, ki je životarila brez minimalnih sredstev za investiranje v R$amp;R.Stanje na raziskovalnem področju je prav tako grozljivo. Strateški dokumenti vlade Republike Slovenije zavezujejo vlado, da do leta 2010 poveča delež javnih finančnih sredstev za raziskave in razvoj na 1 odstotek BDP. K temu se je naša država nedvoumno obvezala tudi s podpisom prenovljene lizbonske strategije. Tukaj priznava celo vlada, da je za to dejavnost na razpolago le 0,59 odstotka BDP, čeprav v knjižici trdi, da se »izboljšuje okolje za delovanje raziskovalnih organizacij…«. Morda pa ima ministrica Kucler Dolinar v mislih ponovno podržavljanje raziskovalnih inštitutov, totalno obvladovanje njihovih upravnih odborov in v nekaterih družboslovnih inštitucijah prave pogrome. In na koncu še nekaj o sprenevedanju, ki ga kot stalno metodo dezinformacije uporablja Janez Janša. Na soočenju z Borutom Pahorjem je v enem od svojih kalimerovskih nastopov tarnal, kako ga vedno preganjajo, od Depale vasi do prisluškovanja, ko se je s Sanaderjem pogovarjal o incidentih, (nikakor pa ne dogovarjal). V zvezi s tem je dobesedno dejal, da so »prisluškovali nezakonito«. To je seveda čista neresnica. Dvomim, da Janša ne bi poznal pravne situacije v zvezi s tem dogajanjem in da ne bi vedel, da je bilo v skladu z Ztel1 (iz leta 2001) in zakonom o Sovi prisluškovanje mednarodni zvezi absolutno zakonito. Res je vložena pobuda za preverjanje ustavnosti 21. člena zakona o Sovi, s katerim lahko direktor Sove dovoli spremljanje mednarodnih zvez. Vendar zakon velja vse do odločbe ustavnega sodišča oziroma do spremembe zakona. Ali je prisluškovanje predsedniku vlade sosednje države spodobno, je drugo vprašanje. Če se je na slovenski strani znašel neki kranjski Janez, se to imenuje stranska škoda (collateral damage).In končno še nekaj v zvezi z afero Patria. Ko je finska televizija predvajala za našo vlado dokaj mučno oddajo, si je Janez Janša izmislil nenavaden konstrukt, ki ga je slovenski javnosti prodajal kot čisto resnico: na televiziji trdijo, da so v Patrii dokumenti, ki kažejo, da so bile v Sloveniji izplačane podkupnine, Patria je državna firma, zato mora vlada od Patrie zahtevati dokumente (ki naj bi dokazali nedolžnost Janeza Janše). Zunanji minister je ročno podprl to nenavadno zahtevo s pošiljanjem diplomatskih not. Ni čudno, da sta finsko zunanje ministrstvo in predsednik vlade vljudno zavrnila tak zahtevek. Nekaj mora biti jasno: Patria ni državna firma, kot si to predstavlja naš predsednik vlade. Na njeni spletni strani piše:Patria is owned by the State of Finland (73,2 %) and the European Aeronautic Defence and Space Company EADS N.V. (26,8 ...V njenem upravnem odboru so (po informacijah, objavljenih na spletu) en član, ki izhaja iz kabineta finskega predsednika vlade, en upokojeni general in poleg drugih še trije predstavniki EADS, to je tujega lastnika. Mogoče bi lahko predstavnik vlade potihoma, če bi si upal, neuradno poizvedel, kaj pravijo interni dokumenti. Nedvomno pa je, da si finski predsednik vlade ne more privoščiti, da bi kot slon v trgovini s porcelanom formalno šel mimo pooblastil upravnega odbora in začel sam, mimo organov pregona, preiskovati Patrio. Kaj takega bi bilo tudi pri nas nedopustno, saj zakon o gospodarskih družbah ne dovoljuje direktnega vpletanja lastnikov družbe mimo skupščine in nadzornega sveta. To kaže tudi na njegovo izvirno razumevanje pravil obnašanja v pravni državi. A kaj, ko sloni letijo, mar ne?!In čisto za konec še o parlamentu. Na zadnji izredni seji, posvečeni aferi Patria, smo slišali neverjeten šopek absurdnih trditev, ki jih ni vredno komentirati.V zvezi s tem naj morda omenim le še anekdoto iz leta 1940. Kmalu po tem, ko je Winston Churchill prevzel položaj predsednika vlade Velike Britanije, je izjavil, da je polovica MP-jev (članov parlamenta) idiotov. Parlamentarci so se (upravičeno?) zgražali in zahtevali opravičilo. Churchill je uvidel, da nekaj mora ukreniti. Ko je prišel v parlament, katerega član je bil seveda tudi sam, je stopil na oder in rekel, da se globoko opravičuje, da je rekel kaj takega, in se zato popravlja ter izjavlja, da »polovica članov parlamenta ni idiotov«.Tomaž Kalino gledaš in poslušaš javne nastope te vlade, njenega predsednika in njenih poslancev v zadnjem letu, tudi po »neuradnem rezultatu« volitev, pride na misel stara šala, še iz bivše države: