Ta mnogoteri proces je tako izmuzljiv, da ga tale prigodnica ne more ubesediti. V mojem romanu Roka voda kamen so mu namenjene desetine in desetine strani, čeprav skozi prizmo umetniškega odmika. In še ni vse povedano. Manjka eden najbolj zgodnjih spominov: kako mi je v Tivoliju pri železniškem prehodu, ko smo predolgo čakali na mimohod ognjenega vlaka, ušlo v hlačke. Nisem mogel potem hoditi, tako polne so bile, in sem nekako racal. Tatek je to opazil in si me ne glede na okoliščine zavihtel na štuporamo. S silnim veseljem sem jezdil na tej vzvišini kakor indijski podkralj na slonu. Biti sem moral res še majhen, kajti doma me je mama potem posadila na kahlico, in spominjam se kovinskega žvenka, ko se je popolna figa, izoblikovana med ježo, zvalila vanjo. To je bil eden tistih trenutkov, mislim, ki jih tako iščejo današnji nevrotiki, ko terjajo zase starševsko brezpogojno ljubezen.