Duh pri Pečarju prežarja ljudi ne glede na poklic, ker slikar črpa iz upodobljencev neposredno, ne skozi perspektivo zavesti o pomenu ali posebnostih njihovega dela, marveč jih dojema kot ljudi, uzrte v njihovi karakteristiki skozi risarjevo živahno preprostost in prisrčno neposrednost, četudi jim navzven morda odmerja poteze kot premišljen arhitekt, ki v najboljših primerih ujame vanje tudi izrazit karakterni fluid, vsaj tedaj, ko ga portretiranec zares izžareva. Tako so na Pečarjevih karikaturah zdravniki, ki sicer običajno vzbujajo strahospoštovanje, večinoma živahni in nasmejani dobrodušneži, ki se jih ni treba posebej bati. V tej značilnosti in tudi umirjeni oblikovni mehkobi pa so Pečarjeve portretne karikature značajsko še bliže Gasparijevim kot Smrekarjevim in Pirnatovim, v nasledstvo katerih jih upravičeno postavlja eno uvodnih besedil. Prav to pa je vsaj zame (ki mi misel na zdravnika oživi spomin na otroški prastrah pred belimi haljami, aseptičnim vonjem in brnečimi svedri ter na zmagoslavne pobege iz ordinacij) največji dokaz, da je Pečar v resnici zelo blag mojster, saj lahko skozi njegov karikaturni pogled uzremo vsakogar le z naklonjeno zaupljivimi očmi.