Prvi šok nad stanjem zdravstva v tej nesrečni državi smo doživeli v Bodi, kraju na jugu, skritem v prečudovito razkošnem subtropskem džungelskem zelenju. Ker so se vsi zapodili na pediatrični oddelek, sem si jaz izbrala porodnišnico. Sprejela nas je babica, gospa Viktorija, in nam razkazala kliniko, ki jo sestavljajo sprejemnica, porodna soba ter tri druge, v katere namestijo ženske po porodu. Zdelo se mi je, da sem se znašla v slabem filmu katastrofe. Rojevanju je namenjen prastar umazan ginekološki stol v sobi s krvavimi madeži na stenah. Edino, vsaj približno povezano z medicino, kar sem videla, je bilo nekaj vrečic gaze in jodova raztopina. Viktorija je razložila, da je edina porodničarka za tri okrožja, kjer je desetine tisočev žensk. Pomaga ji pet deklet; poskuša jim predati čim več znanja, ki ga je osvojila na univerzi v Banguiju. »V Centralnoafriški republiki vsak peti otrok umre, preden dopolni pet let. Številka v zadnjih letih še rase. Smrtnost novorojenčkov in porodnic je zastrašujoča. Ženske tukaj rojevajo doma ali celo v gozdu. Polovica jih na porodnišnico še pomisli ne, druge bi do nas morale hoditi več deset kilometrov, redko katera sploh ima ta dva dolarja, kolikor stane porod. Ne matere ne otroci niso cepljeni, nimajo dovolj hrane, nimajo pitne vode. O minimalni porodni higieni ni ne duha ne sluha. Ponekod tradicija celo narekuje, da se popkovine ne zaveže, ampak se jo zamaže z blatom ali celo fekalijami.«