Oskar je padel na svet kot zrela hruška po dobrih dveh urah popadkov, ki sta minili kot dve minuti. In še to je bil antiklimaks. Bil je krvav in posran, imel je orjaška jajca, v faco pa je zgledal kot Dragutin Mate. Popkovino sem prerezal tako, kot bi odrezal listek s ceno z novega puloverja. In šele čez minuto, ko sem ga fotografiral na pultu z infrapečko namesto nape, sem ugotovil, da se totalno tresem. Šlo mi je na jok, ampak realnost se je že vračala. Po treh urah, kolikor vas še pustijo v porodni sobi, sem bil to, kar sem postal: Oskarjev oče.