Pogovor se je nevarno bližal vsesplošnemu pljuvanju po očetih, še en grog, pa bi morda začele sestavljati peticijo, zato sem začela pripovedovati o svojem porodu. Takrat so namreč pleskali porodnišnico, ki je niso imeli kam preseliti, in oboji so bili v podobnih belih opravah – zdravniki in pleskarji. In oboji tudi približno enako pomazani s svežo barvo. Ko so me gojenke medicinske šole brile, je na lestvi ob steni stal pleskar in si zvedavo ogledoval moja rodila. Eden se je prav grdo zarežal, ko mi je iz spalne srajce brez enega samega gumba (svojih nismo smele imeti) pogledal velikanski trebuh. Ta isti (z odtisom dvobarvne police na rokavu) se je potem pojavil ob porodni postelji, toliko moči sem še imela, da sem začela godrnjati, da so preklemanski malarji čisto povsod, pa se je potem izkazalo, da je gospod povsem prijazen in da je pravzaprav primarij tistega oddelka. In detece se je rodilo.