Izjemno zapletena in kompleksna prenova sistema poklicnega in strokovnega izobraževanja je tudi po mnenju mednarodnih ocenjevalcev na ravni sistemskih rešitev dosegla primerljivost s sicer močno raznolikimi sistemi v primerljivih evropskih državah. Neprimerljivost, o kateri sem govoril na seji, se ne nanaša, kot piše v članku, na preobsežnost splošnoizobraževalnega dela v učnih načrtih, kar naj bi povzročalo evropsko neprimerljivost. Govoril sem o preveliki zahtevnosti in predmetni razdrobljenosti tega dela programov in ustreznih katalogov znanj (in ne učnih načrtov, ki so jih na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja zamenjali katalogi znanj). Njihova slabost je predvsem v tem, da kljub določenim izboljšavam še vedno ohranjajo predmetno-disciplinarno zasnovanost, kar ne omogoča sinteze znanj in ustrezne podpore stroki, pač pa še vedno ostaja razlog osipa in neuspešnosti dijakov in vajencev, ki praviloma dosegajo slabše učne rezultate kot njihovo vrstniki v gimnazijskih programih. Zaradi tega ta del programov pogosto doživljajo kot nujno zlo, ne pa kot ustrezno dopolnilo svojemu poklicnemu in strokovnemu znanju in spodbudo za svoj socialni, kulturni in osebni razvoj. Evropska neprimerljivost, o kateri sem govoril, se torej nanaša zgolj na problem zahtevnosti in notranje strukture, nikakor pa ne na delež splošnega izobraževanja znotraj programov poklicnega in strokovnega izobraževanja, kot je mogoče razumeti poročilo s seje.