Tristo kilometrov dolga avtocesta Carretera central, ki sva jo prevozila s Taxi particular (neuradni posebni taxi), za kar sva plačala štirideset dolarjev, privede do Sante Clare. Po cesti sva srečala bolj malo avtomobilov. Večina le-teh pa so stari ameriški avtomobili iz petdesetih ali šestdesetih let (nekateri v odličnem stanju), nekaj je ruskih avtomobilov, ostali pa so novi avtomobili (na razpolago seveda izrecno turistom), last države ali kake tuje mednarodne turistične družbe. Za ljubitelje starih Pontiacov ali Chervoletov so kubanske ceste pravi raj. Zelo pogosti so reklamni panoji, ki propagirajo in častijo kubansko revolucijo, njihov ideal, zmago, borce, korajžo, zvestobo in še marsikaj. Na večini pa je prikazan seveda Ernesto Che Guevara. Med potovanjem sva se peljala mimo številnih podeželskih vasic, rdečih zaradi ilovice, ki jo neprestano dvigajo s polj mnogi traktorji. Santa Clara, ustanovljena leta 1689, je zelo živahno mestece. Proti večeru, enkrat tu, drugič tam, prodajajo na trgu sladoled. Ustvari se dolga vrsta ljudi, ki potrpežljivo čakajo na svojo porcijo sladoleda enega okusa. Imajo ga v številnih vrčih kar tam na tleh. Tisti, ki pride zadnji na vrsto, sladoled po vsej verjetnosti pije ... Mesto časti vsem znanega Ernesta Guevaro, ki je decembra leta 1958 napadel in zavzel z dvanajstimi revolucjonarji dvajset vagonov dolg vlak, ki je prinašal Batistovim četam na jugu Kube okrepitev štiristotih vojakov, orožje in topništvo. Vche je zavzel tudi mesto in s tem odprl Fidelovim četam pot proti Havani. Na trgu revolucije se nahajata muzej in mavzolej, ki so ga obnovili, ko so pred letom dni pripeljali iz Bolivije posmrtne ostanke Guevare.