Leta 1971 Brane postane član jugoslovanske državne reprezentance, katere selektor je Vujadin Boškov. Prvo tekmo gleda s klopi za rezervne igralce, že med naslednjo z NDR pa v isti minuti najprej reši gol, popelje žogo v protinapad, jo izgubi in si jo pribori nazaj, steče po krilu in jo v višini kazenskega prostora centrira tako, da Jugoslovani dosežejo zadetek. Na isti tekmi si poškoduje ramo, z denarjem od zavarovalnine pa si kupi prvi avto. Čeprav slovi po borbenosti in mnogih drugih med Slovenci čislanih vrlinah, ga ljubljansko nogometno občinstvo ne ceni preveč. To se nekoliko spremeni šele potem, ko se uveljavi v Hajduku. Pogodbo s Splitčani podpiše leta 1972 in postane eden od članov legendarne Hajdukove postave v kateri igrajo Holcer, Mešković, ungul, Rožić, Šurjak, Jerković, Buljan, Peruzović, Mužinić, Đoni in drugi. Njihov trener je Ivić. Brane s Hajdukom dvakrat osvoji prvenstvo in naslov pokalnega zmagovalca. Ne igra več samo za živilske bone, temveč za približno 1500 DEM na mesec. Takrat odigra tudi povratno tekmo s Španci v kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu, s katero se Jugoslavija z golom Ivana Katalinskega uvrsti na WM '74. Sprva Jugoslovanom dobro kaže. Izid uvodne tekme s svetovnimi prvaki Brazilci je 0 : 0. Sledita tekmi s Škotsko in z Zairom. Slednjega Jugoslovani premagajo z rekordnim izidom 9 : 0. Brane je med strelci. Zadetek doseže pri prostem strelu, reprezentančni zvezdnik Dragan Džajić, ki se je pripravljal, da bo izvedel prosti strel, pa pri tem skoraj doživi živčni zlom. Džajić je tako jezen, da nekaj časa sploh ne govori z Branetom. Nadaljevanje prvenstva kasneje označijo za polom. Najprej sledi poraz na tekmi s Poljaki, ker sodnik dosodi nenavadno enajstmetrovko. Sledita poraza na tekmi s Švedi in stavka reprezentantov pred tekmo z domačini in kasnejšimi svetovnimi prvaki Nemci. Brane in drugi igralci zahtevajo denar in ga tudi dobijo. Na tekmo z Nemci pride Tito, vendar Jugoslovani doživijo poraz. Na prvenstvu so osmi.