Kmalu zatem, ko sem prevzel dolžnost pri gradnji železnice, smo dosegli ravnico Kapiti; ta se postopno združuje z ravnico Athi, ki pa ju je po videzu pokrajine le težko ločiti med seboj. Obe sta gričevnati pokrajini, porasli s travo ter tu in tam prepreženi s suhimi koriti, kjer ob ožganih robovih rasejo maloštevilna zakrnela drevesa - edina, kar jih je moč videti - in se borijo za preživetje. V vsej tej širjavi med sušnim obdobjem ni najti nobene vode, razen v reki Athi (ki je kakih štirideset milj proč) in v nekaterih izvirih, za katere vedo le divje živali. Največja zanimivost te valovite pokrajine so množice divjih živali vseh vrst, kar si jih je moč zamisliti. Tu sem videl leva, nosoroga, leoparda, orjaškega kozobika, žirafo, zebro, gnuja, veliko antilopo, malo antilopo, gazelo, impalo, noje, velike in male droplje, marabuje, pa še množico drugih živali in ptic, ki jih je toliko, da jih ne znam našteti. Na območju reke Athi in ob njenih bregovih je najti tudi veliko povodnih konjev in krokodilov. V času, ko sem bil tam, je bilo območje tudi osrednji pašnik za neznanske črede, ki jih imajo Masaji. Z velikim veseljem povem, da je zdaj ves predel te dežele na južni strani železnice prav do meje z Nemško vzhodno Afriko, od reke Tsavo na vzhodu pa do kedonške doline na zahodu, strogo zaščiteni rezervat. Dokler bo ta velikanska širjava ostala nedotakljiva in sveta, toliko časa se ni bati, da bi izumrla katera koli od teh živalskih vrst.