Potoška gora je tisti pravi kraj. Plečat in ves porasel vrh je v bližini bolj znane Zaplate skorajda neopazen. V Preddvoru zaviješ med obsežnimi sadovnjaki proti cerkvici sv. Jakoba. Nekdaj samotna cerkvica je danes pravi izletniški cilj. Pravijo, da sta se spodaj v vasi na ravnini dva kmeta kregala za bukov gozd. Prepir ni obrodil sadu, vendar so enemu popustili živci in je zavpil: »Ne, gozd ne bo tvoj, čeprav bi ga vzel sam hudič!« Tedaj je zahrumelo in odprla se je zemlja. Na zemljo je skočil hudič in si gozd ročno vrgel na hrbet. Pognal se je v breg in odnesel gozd s seboj. Bil je že visoko na gori, ko je v cerkvici zazvonilo poldne. Hipoma je izgubil svojo moč in se ugreznil v zemljo. Gozd je ostal, kjer ga je hudič pustil – sredi širnega in strmega pobočja, poraslega s travo.