Mnogo več dopolnil pa zahteva druga novica. Če je to najbolj estetska in najbolj arhitekturno domišljena stavba, da jo pošiljajo po evropsko nagrado, potem je nekaj hudo narobe z nami ali z našo arhitekturo. Za pijačo dam vsakemu Ptujčanu, ki bo odkrito in pošteno rekel, da je stavba lepa; doslej se vsi strinjajo, da je zelo grda. A mi pač nismo arhitekti! Avtor gimnazijske arhitekture Janko Zadravec je mesec dni razstavljal v eni ljubljanskih galerij »svoje« šole: tekstilno, živilsko in poslovno trgovsko v Mariboru, športno dvorano v Gorišnici in ptujsko gimnazijo tudi. Kot se ob razstavah spodobi, je bilo hvale na pretek. Radi bi se pridružili. A se na arhitekturo ne spoznamo, mi Ptujčani. Zato gimnazijo ocenjujemo po funkcionalnosti in porabljenem denarju. In upamo, da bodo slovenski arhitekti k svojemu adutu dodali še dolg seznam funkcionalnih napak in neumnosti, ki po novi gimnaziji kar mrgolijo. Da so stavbo že gradili, pa načrtov temeljenja še vedno niso imeli, to bodo najbrž zamolčali; morda tudi, da morajo betonske učilnice naknadno oblagati s posebnimi ploščami, ker so povsem neakustične, da bodo gimnazijci in profesorji ves čas stali na golih betonskih tleh, epoksidni premazi pa so že zdaj spraskani ... Morda bi le razkrili, kako so »estetsko« zunanjo bakreno steno šolske dvorane trikrat mazali s kemikalijami in jo iznakazili, lahko bi povedali, da je telovadnica nekoliko preozka za normative; lahko bi celo izdali, da se nekatera okna ne bodo mogla odpirati, ker projektant ni računal na spuščene stropove, v katerih so skrite instalacije. Morda bi dodali še zaplete s streho: na njej je položena folija in na njo zemlja, tam pa zdaj zeleni trava. Če bi na zelenico še lahko speljali namakalni sistem, pa trave ne bodo smeli kositi, ker projektant na tri etaže visoki škatlasti stavbi ni predvidel ograje, naknadno pa je ni mogoče pritrditi, ker bi predrli folijo ...