nikov na vodstvenih položajih izvajalskih družb. Zato so te ostajale brez strokovnega vodstva, temu primerna pa je bila tudi organizacija dela. Pogosto se je dogajalo, da je nakopano zemljino deževje ponovno spralo v prekop. Poleg tega so na usekih neprestano grozili zemeljski plazovi; te so sicer sanirali z naknadnimi izkopi, toda za to je bil spet potreben čas. V povprečju je pri projektu delalo po deset tisoč ljudi hkrati. Največ jih je bilo leta 1884, ko so Francozi zaposlovali kar 19.000 delavcev, večina je bila z Jamajke. Leta 1985, torej štiri leta pa začetku del, je bila statistika porazna: zgradili so le približno desetino predvidenega. Delničarjem je ob takih rezultatih začelo postajati jasno, da kanala ne bodo končali v času, ki so ga predvideli, zato so začeli prodajati delnice. De Lesseps je nemudoma zaprosil francosko vlado, naj mu izda za 120 milijonov dolarjev loterijskih obveznic. Da bi se vlada lažje odločila, je na teren poslala uglednega inženirja Armanda Rousseauja, in ta je izračunal, da kanala ni mogoče končati v predvidenem času in s predvidenimi stroški. Zato vlada de Lessepsovi prošnji ni ugodila. Tudi Američani so se v tem času lotili podrobnejših analiz in prišli do sklepa, da bi bilo treba skopati še približno 170 milijonov kubičnih metrov zemeljskega materiala, za kar bi pri takem tempu dela potrebovali šestindvajset let oziroma bi projekt stal 350 milijonov dolarjev. Družba je prišla do skrajnega roba likvidnosti decembra 1888, ko je projekt stal že 234 milijonov dolarjev. Rečeno je bilo, da so eno tretjino porabili za gradnjo prekopa, eno tretjino zapravili, preostalo tretjino pa pokradli. Dela so namreč izvajali pogodbeniki, med katerimi je bilo le malokateremu mar za projekt, večina je videla v tem le možnost ogromnega zaslužka. Tudi nabava materiala in orodja iz ZDA ter Evrope je bila večkrat nesmiselna. Tako so Američani, ko so ob prelomu stoletja od Francozov prevzeli projekt, na deloviščih odkrili nenavadno veliko različnega materiala in potrebščin, ki niso imeli veliko zveze z delom: lopate za sneg, na tone črnilnikov … Tudi to je kazalo, kam vse je poniknil denar. Zaostajanje del za načrtovanim terminskim planom je v Parizu zbujalo veliko skrbi. Večini, razen Ferdinandu de Lessepsu, je postajalo jasno, da bo kanal potreboval vodne zapornice. Po pritisku strokovnjakov je de Lesseps vendarle popustil,