Med polurno vožnjo po blatni cesti med sinje zelenimi pašniki in konji, ki so se na jasah pasli v sončnem jutru, nismo govorili kaj dosti. Polovica potnikov, ki je izstopila v vasici Morelia, ki leži v neposredni bližini školjke z istim imenom, se je verjetno ukvarjala z vsakdanjimi stvarmi, preostali, pritepenci, popotniki, nomadi, vohljači in druge izvedbe turistov, pa smo pri sebi obnavljali lekcije iz novejše mehiške zgodovine. Na kamionet smo se vkrcali v enem od sedmih mest, ki so ga prvi dan leta 1994 zasedli zapatisti v prvi »postmoderni« revoluciji po padcu berlinskega zidu. »Ya Basta!« (Dovolj je!) so zakričali staroselci, večinoma potomci Majev, in stvari vzeli v svoje roke. Dovolj je bilo poniževanja, ekonomske izključenosti, samovolje oblasti, nepripravljenosti za dialog. Od leta 1994 do 2003 so trajala pogajanja z mehiško vlado, nategovanja, zavlačevanja in še kaj, vendar brez resnega napredka. Zato so prav na ta dan, 8. avgusta 2003, razglasili avtonomnost petih školjk, fizičnih prostorov, v katerih so zapatisti postavili lastno oblast in začeli uresničevati pravico staroselcev do avtonomnega organiziranja. Datum seveda ni bil izbran naključno: gre za rojstni dan Emiliana Zapate, voditelja mehiške revolucije, po katerem so si nadeli tudi ime – Zapatistiso.MoreliaPo krajšem postanku v vasici Morelia smo obstali pred spuščeno zapornico. Tako kot vse preostale avtonomne zapatistične cone je tudi Morelia obdana z ograjo in zastražena. Mlad zapatist nam je pobral potne liste, s katerimi se morajo legitimirati vsi tujci, nato pa so nas odpeljali pred člane »komisije za varnost«. Ta je ob »dobri vladi« (Junta de Buen Gobierno) in »komisiji za informiranje« eden od treh glavnih organov v avtonomnih conah, ti pa so podrejeni zapatističnemu ljudstvu. Funkcije v organih zasedajo izvoljeni predstavniki iz vasi, ki spadajo pod upravo posamične školjke, dolžnosti pa opravljajo v izmenah, kar pomeni, da se vodstvene ekipe običajno tedensko menjujejo, pri čemer mora vsaka naslednja ekipa spoštovati sprejete odločitve predhodnikov.V Moreliji so komisijo za varnost sestavljali dva mlada fanta in dekle. Zanimali so jih naša imena, poklic in namen prihoda. Sledil je še razgovor z dobro vlado, ki predstavlja srce mavričnega upanja, kot se poetično imenuje dobra vlada v Moreliji, sestavljajo pa jo pet moških in dve ženski. Ker je bil prazničen dan, je bila zadeva opravljena hitro. Še največ časa je vzelo njihovo zapisovanje odgovorov, saj so si zapisovali prav vsi člani (eni hitreje, drugi seveda počasneje). Vse z namenom učenja in uveljavljanja enakopravnosti, ki je temelj njihove avtonomije. Dovoljenja za fotografiranje nismo dobili: lahko smo fotografirali revolucionarno poslikane lesene hiše, nikakor pa ne obrazov ljudi. »Če prekršite to pravilo, morate takoj oditi...Zakaj?« »Zaradi varnosti,« smo dobili kratek in odsekan odgovor. Vseeno pa smo se z njimi pozneje zapletli v neformalni pogovor in dobili nekaj več informacij: »Skupaj nas je v dobri vladi 15, delo opravljamo teden dni, nato se za tri tedne vrnemo domov, naše delo pa nadaljujejo drugi. Funkcija traja tri leta,« so razložili svojo organiziranost člani dobre vlade. S tem preprečujejo, da bi se posameznik po eni strani zlil s funkcijo, po drugi strani pa odtujil od nalog, ki jih ima v vsakdanjem življenju. »Za opravljanje funkcij v školjkah ne dobimo plačila, prejemamo le denarno pomoč svoje skupnosti, ki nam nameni toliko, kolikor je pač v njeni moči.« Njihova naloga je tudi urejanje odnosov med posameznimi skupnostmi in školjkami, poleg tega bdijo nad delovanjem njihovega zdravstvenega in šolskega sistema, sodelujejo pa tudi pri reševanju konfliktov, ki jih skupnosti same niso uspele rešiti.Praznovanja se je udeležilo kakih 500 ljudi iz okoliških vasi. Zapatisti se ga ne morejo udeležiti v večjem številu predvsem zaradi stroška prevoza. Tisti iz bolj oddaljenih vasi tako običajno izberejo dva predstavnika, moškega in žensko, da se udeležita proslav, vaška skupnost pa poskrbi za plačilo stroškov prevoza. Javier je kot predstavnik nevladne organizacije kljub praznovanju prišel v školjko uredit birokratske zadeve v zvezi z izobraževalnimi dejavnostmi zapatistov.»Ker zapatisti nimajo pravne osebe ali bančnega računa, potrebujejo nevladne organizacije, prek katerih lahko prejemajo denar. Danes smo urejali stroške posameznih izobraževalnih projektov,« je povedal Španec, ki že tri leta sodeluje z zapatisti. Sodelovanje z dobro vlado poteka dobro. »Pozna se, da se vsi še učijo, a je napredek opazen.« Sicer pa je bil prvi praznični dan namenjen kulturi. Poleg koncerta glasbene skupine, za katerega se, roko na srce, prisotni niso kaj dosti zmenili, smo lahko poslušali zapatistično poezijo, starejši ljudje pa so izvedli tudi presunljivo molitev. Drugi praznični dan pa je bil namenjen košarkarskemu turnirju: »Nori so na košarko. Košarka je tu pomemben del promoviranja športnega življenja. Pred vsako šolo je košarkaško igrišče. Igrala sem s puncami in igrajo odlično,« je povedala Španka, ki je v Morelijo prišla zaradi fascinacije nad likom in delom Emiliana Zapate. Gledal sem bose noge deklet, ki so tekala po igrišču kot za stavo. Ob tem je dejstvo, da je bilo pri igranju košarke merilo predvsem srce, pravzaprav nepomembno. Isto velja za moške ekipe, čeprav so nekateri celo imeli športne copate in športne hlače, večina pa je igrala kar v delovni obleki. Se pravi v škornjih, kavbojkah in delovni srajci. Temu primerno so sodili tudi sodniki: na prvem mestu je bila predanost.Ženska zgodba»Življenje je zdaj lepše. Ženske si same krojimo usodo,« je povedala starejša gospa, ki je vabila k brezplačnemu kosilu za vse. Na meniju je bil krožnik kuhanega mesa in tortilje.Zapatistična revolucija je dejansko povrnila dostojanstvo ženskam, ki jim tradicionalne oblike družbene organiziranosti v teh krajih niso dopuščale javnega življenja. Zapatistična vojska narodne osvoboditve (EZLN) je še pred revolucijo sprejela tako imenovane revolucionarne zakone o ženskah, v katerih so zapatistične ženske zahtevale enakopravnost in pravico do sodelovanja na vseh ravneh javnega življenja. Zapatistične ženske so izbojevale tudi prohibicijo alkohola, ki se je v skupnostih strogo držijo. Vzrok te prepovedi je poleg velikih težav z alkoholizmom v Mehiki predvsem »tradicionalna« navada moških, da so pijani pretepali ženske. »To me pri zapatistih najbolj navdušuje. Svoje principe dejansko živijo v vsakdanjem življenju. Niso kot moški, ki hodijo v cerkev, potem pa doma pretepajo žene,« pove Patricia, v Kaliforniji živeča Mehičanka, ki je obiskala školjke, ker jo navdušuje zapatistični boj. Na spoštovanje enakopravnosti žensk so zapatisti zelo ponosni. »V našem boju, tudi oboroženem, so ženske sodelovale od samega začetka. Na ženske ne gledamo kot na objekt, ki je potisnjen v kot. Žensk ne enačimo z gospodinjami. Pri nas se ženske odločajo same, moški pa moramo njihove odločitve spoštovati,« je izpod maske ponosno povedal odgovorni za informiranje.Zvečer mi je postalo dokončno jasno, da na praznovanje ni prišlo veliko tujcev. V hiši, ki je namenjena prenočevanju tujih obiskovalcev, sta viseli dve hamaki, zasedeni sta bili dve od kakšnih ducat ležišč. Obiski so bili predvsem akademske narave. Veronica je prišla v Morelijo iz mesta Veracruz, ker zaključuje magisterij na temo avtonomnega izobraževanja, pri čemer je raziskovanje zapatističnega izobraževalnega sistema temelj njenega študija. Tudi Armando, Švicar portugalskega rodu, je zapatiste obiskal zaradi študijskih obveznosti. V Moreliji je že drugi dan čakal na dovoljenje dobre vlade, da bi se pridružil mednarodnim opazovalcem v zapatistični skupnosti Agua Clara, ki spremljajo dogajanje v hotelu, ki je bil nekoč v lasti veleposestnika, pred leti pa so ga zasedli zapatisti.Turistov, oziroma zapaturistov, kot domačini posmehljivo imenujejo popotnike, ki si zapatistčne školjke ogledujejo kot še eno v vrsti turističnih znamenitosti, je največ v školjki Oventic, saj je ta le uro vožnje oddaljena od popularnega turističnega mesta San Cristobal de las Casas. Vsako leto jo obišče več kot 2000 tujcev in 1500 Mehičanov. Rusinja Jana, ki se je tisti dan sprehajala po Oventicu, o zapatistih ni imela pojma. Prišla je zato, ker je na poti pač veliko slišala o tem. No, skupna pot naju je vodila tja.Zgodovina konfliktaPomembna lekcija, ki sem jo odnesel iz Morelie, je bila povezana z internetom. To je glavno orodje zapatistične komunikacije s svetom: »Tam boste našli vse odgovore. Vse, kar je uradnega, objavimo na internetu,« mi je priplaval stavek predstavnika Dobre vlade iz Morelie, ko smo potovali novim dogodivščinam naproti. Ravno internet, ki so ga zapatisti inovativno uporabili za širjenje razlogov za vstajo, je bil eden glavnih razlogov za njihov uspeh leta 1994.Na prvi dan novega leta, leta 1994, so zapatisti v sedmih mestih v Chiapasu izvedli vstajo, čeprav sega začetek njihovega organiziranja v leto 1983, ko so pet moških in ženska, od katerih so bili trije staroselci in trije mestici, kot v španskem jeziku imenujejo potomce staroselcev in prišlekov iz Evrope, v gorah Lakandoskega pragozda ustanovili gverilsko vojsko EZLN – Zapatistično vojsko narodne osvoboditve. Po desetletnem organiziranju v popolni tajnosti so uporniki na svojo stran počasi pridobili večinski del staroselskih skupnosti Chiapasa.»Najprej so nagovorili eno osebo, ki je kasneje govorila s svojo družino. Po družinah smo nagovarjali vasi, po vaseh so prišle na vrsto regije,« je začetke delovanja EZLN opisal Subcomandante Marcos. Po desetletju ilegale je leta 1994, ob podpisu prostotrgovinskega sporazuma z ZDA in Kanado (NAFTA), ki je začel veljati 1. januarja 1994, prišel trenutek za zapatistično oboroženo vstajo. Državni veljaki so takrat zatrjevali, da bo sporazum Mehiko uvrstil med države razvitega sveta, staroselci pa so v prostotrgovinskem sporazum videli predvsem dokončno ukinitev ustavnih določil, ki so staroselcem dovoljevala obdelavo zadružne zemlje (ejidos). Ravno to pa je bila ena glavnih pridobitev agrarnih reform revolucije Emiliana Zapate in Pancha Ville. »Ya Basta!« (Dovolj je!) so bile prve besede upornikov, ko so 1. januarja 1994 zasedli sedem mestnih hiš v sedmih različnih mestih. Imeli so dovolj poniževanja.»Svoje obraze skrivamo, da bi bili vidni,« so povedali, ko so se prvič javno pokazali javnosti, zakriti s črnimi smučarskimi kapami. Svoje zahteve, od katerih še vedno ne odstopajo, so strnili v naslednje točke: pravica do dela, hrane, stanovanja, zdravstvene oskrbe, izobraževanja, neodvisnost, svoboda, demokracija, mir, kultura ter pravica do informiranja. Zapatistična vstaja je bila posebna, saj se uporni Indijanci z vdorom v prostore mestnih hiš niso želeli polastiti oblasti. Čeprav so imeli orožje, so hoteli zgolj to, da se njihove zahteve slišijo. Mehiška vojska je odgovorila z veliko vojaško akcijo, končni seštevek revolucije je bilo 150 mrtvih. Zadnjo kroglo je EZLN izstrelila dvanajsti dan po revoluciji. Od takrat so glavno orožje zapatistov besede. Začeli so mukotrpen dialog z vlado, ki nikoli ni pripeljal do resničnega udejanjenja in spoštovanja zapatističnih zahtev. Leta 1996 je EZLN z vlado, ki ji je takrat predsedoval Ernesto Zedille iz stranke PRI (Partido Revolucionario Institucional), podpisala mirovni sporazum v vasi San Andres. Zapatisti so se obvezali, da orožja ne bodo več uporabljali v ofenzivne namene, vlada pa, da bo spoštovala v ustavi zapisano pravico do avtonomije staroselskega ljudstva in povečala udeležbo staroselcev v političnem in kulturnem življenju. A iz vsega skupaj ni bilo nič, saj je predsednik vložil veto na izvajanje sporazuma. Nekaj upanja za zapatiste je prineslo leto 2001, ko je stranka PRI po sedemdesetih letih izgubila oblast v Mehiki. Nadomestila jo je vlada desnosredinske stranke PRD (Partido de la Revolucion Democratica), predsedniško mesto pa je zasedel Vincente Fox, nekdanji šef Coca-Cole v Mehiki, ki je zatrjeval, da je pripravljen za dialog z zapatisti. Leto dni kasneje so zapatisti izvedli pohod v Ciudad de Mexico, njihove zahteve je celo v parlamentu prebrala poveljnica Esther. Vse tri velike mehiške stranke, PRI, PAN in levosredinska PRD (Partido de la Revolucion Democratica), so istega leta sicer sprejele zakon o staroselcih, vendar se je zakonsko besedilo preveč razlikovalo od določil, ki so jih zapatisti podpisali v San Andresu. Zapatisti so takrat obupali nad iskanjem dogovora z »neoliberalnimi« strankami, kot so jih imenovali, prekinili so komunikacijo z vlado in leta 2003 ponovno zavpili »Ya Basta!«. Odločili so se, da bodo sami poskrbeli za izvajanje določil iz sporazuma v San Andresu. Začeli so uresničevati pravico staroselcev do avtonomnega organiziranja in 8. avgusta 2003 naznanili ustanovitev neodvisnih školjk. V njih so se združili pripadniki majevskih plemen, pretežno Cecili, Celtali in Toholabali, in začeli izvajati svojo lastno politiko.Dejstva, na katerih zapatisti utemeljujejo svoje zahteve, so zgovorna sama po sebi: prihodek na staroselca predstavlja nekaj manj kot tretjino prihodka povprečnega prebivalca Mehike. Četrtina staroselskega prebivalstva ne zna španščine, skoraj tretjina moških staroselcev je nepismena, medtem ko je med ženskami nepismena kar polovica. Sicer pa v zvezni državi Chiapas, kjer so skupnosti zapatistov, načrpajo skoraj polovico vsega mehiškega zemeljskega plina in petino vse surove nafte.Oventic in naprej v kultno školjkoOventic je bil miren. Povsem zarjavela tabla na vhodu je sporočala, da tukaj vlada ljudstvo, oblast pa to ljudstvo le uboga. Zraven je bila napis o prepovedi vnašanja orožja in mamil. Pri zapatistih velja stroga prohibicija mamil, saj se edinole tako lahko izognejo morebitnim obtožbam o sodelovanju v narko-trgovini. Opravili smo sprejemni postopek, ki smo ga že poznali, na koncu pa smo obiskali še komisijo za informiranje, ki je edina pristojna za odgovore na dodatna vprašanja. Vprašali smo jih, zakaj imajo zakrite obraze in striktno prepoved slikanja ljudi.»Školjke so si med seboj zelo različne. Tu nosimo maske predvsem zaradi varnosti. Provokacije se dogajajo vsak dan, v okolici je veliko pripadnikov paramilitarističnih enot. Maske so obenem tudi simbol našega boja. Spominjajo nas na to, zakaj se borimo, in opozarjajo, da naš boj še vedno traja,« je povedal moški, ki je med petimi prisotnimi edini odgovarjal na vprašanja. Nad mizo, kjer so sedeli, je poleg črne zastave EZLN visela tudi mehiška zastava, ki je zapatisti ne enačijo z mehiško vlado. »To je zastava našega boja, ki se je odvijal pred sto leti,« je pojasnil govorec in pri tem pokazal na mehiško zastavo. »Zraven je zastava EZLN, zastava našega današnjega boja,« je dodal. Izvedeli smo tudi, da imajo v Oventiku svojo avtonomno osnovno šolo. Srednje šole in univerza so del njihovih sanj in načrtov za prihodnost. Osnovne šole so postavili na noge s pomočjo mednarodnih promotorjev znanja. Centralnega učnega načrta nimajo, zato so predmeti, ki jih poučujejo, od skupnosti do skupnosti različni.Zraven šole je zadružna tovarna za izdelavo usnjene obutve, ki pa tisti dan ni obratovala. Usnjene vojaške čevlje s pečatom EZLN, ki jih sešijejo v tamkajšnji leseni hiši, je mogoče kupiti tudi v središču San Cristobala, kjer je zaradi zapatistov iz leta v leto več turistov. Na ulicah prodajajo majice, lutke, obeske, torbe in drugo galanterijo z zapatističnimi simboli. V Oventicu imajo tudi svojo bolnišnico. Pred njo je parkirano reševalno vozilo, ki ga je zapatistom podarila bratska italijanska organizacija Ya Basta. Na vozilu je izpisano ime Carla Guilianija, protestnika, ki ga ja italijanska policija ustrelila med protestom ob vrhu G8 v Genovi. »Nič več ne umiramo zaradi ozdravljivih bolezni. Nekoč so ljudje tu umirali celo zaradi diareje,« je ponosno povedal član komisije za informiranje. V restavraciji, kjer gostom postrežejo s hrano in pijačo, so gledali nogometno tekmo med Mehiko in ZDA. Ameriški duh se je iz ekrana zlival v hladilnik pod televizorjem, na katerem je bil velik napis: Coca-Cola. Tudi Zapatisti, tako kot cela Mehika, ki je v samem svetovnem vrhu po porabi napitkov te korporacije, pijejo kokakolo.Povsem drugačno, prav nič turistično »kokakolasto«, pa je vzdušje v školjki La Realidad. Verjetno že zaradi precej težjega dostopa do vasi. Od mesta Las Margaritas, prav tako zasedenega ob revoluciji leta 1994, je do najbolj kultne školjke še štiri ure vožnje v notranjost Lakandonskega pragozda. Že začetek je bil zapleten. Mimoidoči v mestu niso vedeli, kje je postajališče kamioneta z zapatistično nalepko, ki pelje v La Realidad. To je bilo presenetljivo, saj je majhna vas La Realidad postala svetovno prepoznavna s pogostimi javnimi pojavljanji Marcosa. Nekateri so jo celo razglasili za mesto, kjer se je začelo t.i. antiglobalistično gibanje. Zapatisti so tam že leta 1996, torej tri leta pred odmevnimi protesti ob srečanju Svetovne trgovinske organizacije v Seattlu, organizirali Medkontinentalni zbor za človečnost in proti neoliberalizmu. Ljudje so prišli s petih celin oziroma 42 držav. O neoliberalizmu so govorili kot o četrti svetovni vojni, ki uničuje človečnost. »Namesto človečnosti nam ponujate borzne trge, namesto dostojanstva nam ponujate globalizacijo ubožnosti, namesto upanja – praznino, namesto življenja – internacionalizacijo terorja,« so takrat zapisali. Šele taksist me je znal usmeriti k belemu kamionetu. Ljudje so že polnili prikolico z vsemi mogočimi rečmi od živil, delovne opreme do aluminijastih strešnih plošč in druge šare. Čeprav se običajno staroselci ne zmenijo za tujce, so tukaj pristopali z nasmeški in izrekali dobrodošlico, tako moški kot ženske. Videti je bilo, da so obiska tujca veseli. Kasneje mi je postalo jasno, da so prijaznost vračali izključno tisti vaščani, ki so zapatisti.Asfalt se je končal po dveh urah ovinkov, ki so potekali po strminah in dolinah pragozda. Ustavili smo se v vasi Guadalupe Tepeyec. Sredi džungle se je obnavljala državna bolnišnica, zraven je stala zapatistična trgovina z napisom, da se morajo vsa vozila, ki prečkajo avtonomno zapatistično območje, javiti pri dobri vladi. Po dodatni uri ovinkov se je prikazala idilična vasica La Realidad.Ceste v vasi so poraščene s travo. Žive meje tvorijo ograje okoli lesenih hišk, v katerih domuje nekaj več kot sto družin. Vaško drevje sestavljajo bananovci in limonovci. Težko si je zamisliti, da so tukaj leta 1994 rjoveli tanki mehiške vojske. Edini način, da prebiješ nekaj dni v školjki, je, da postaneš acampamentista, kot temu pravijo zapatisti. Obiskovalec, ki biva v školjki. Resda nimaš nobene funkcije, a si vseeno tujec, ki bi v skladu z uveljavljenim zapatističnim načinom mednarodnega pritiska svetu lahko pričal o potencialnih napadih na zapatiste. Acampamentistas bivajo na ograjenem, kakih tristo metrov širokem prostoru, kjer je nekaj lesenih barak, v katerih je mogoče prespati. A tujcev tukaj ni veliko. V školjki je bival le par iz Čila, ki v La Realidadu po lastnih besedah živi že sedem mesecev. Preživlja se s sajenjem koruze in fižola.»V avgustu, ko so počitnice, pride nekaj ljudi, pred dnevi je bilo tukaj 30 članov Ya Baste iz Italije, drugače pa sva bolj ali manj sama.« Pitne vode v vasi ni, vaščani pijejo vodo iz dvajset minut oddaljenega izvira, tisti, ki smo bili zaprti v školjki, pa smo si s klorom dezinficirali vodo iz reke.Reka v vasi je mesto srečevanja vaščanov. Ženske v njej od jutra do večera perejo obleke, moški umivajo konje, proti večeru pa reka postane kopalnica, kjer se skopa cela vas. Golota zgornjega dela ženskega telesa je dovoljena, vendar je prepovedano razgaljanje nog, tako da se ženske kopajo zgoraj brez in v dolgih krilih.Čeprav so vaščani v reki drug ob drugem, si na političnem polju niso tako blizu. Vas je razdeljena na pol. Polovica ljudi hodi na volitve in voli eno izmed največjih političnih strank. Ker jih očitno največ voli desničarsko stranko PRI, so jih imenovali pristas (prijevci). Druga polovica so zapatisti, ki ne hodijo na volitve. Prijevci so tudi eden izmed razlogov, da so zapatisti v pravilniku, ki velja za školjko, jasno zapisali: »Prepovedan je izhod iz ograjenega območja. Pot po ulici je dovoljena le ob obisku trgovine ali dobre vlade.« Zaradi varnosti, kot vedno ponavljajo. Znotraj školjke so na razpolago kadarkoli. »Ponoči včasih mečejo kamne na streho hiške, v kateri spim. Zgodilo se mi je tudi že, da so mi otroci na ulici kazali sredince,« je povedala Mariana, ki je kljub temu, da je bila tam že sedem mesecev, školjko zapuščala le ob odhodu na delo. Dejstvo, da je v vasi, ki je bila nekoč prva v vrsti zapatistične revolucije, toliko podpornikov vlade, preseneča. Strankarske propagandne spletke očitno dajejo rezultate. »PRI daje pred volitvami ljudem denar ali živali. Vsak glas je kupljen,« je zatrdila Mariana. Kasneje se po vasi sprehodijo tudi moški z majicami druge desničarske stranke, PAN. Globoko v džungli, na domačem terenu zapatistov, so očitno zelo aktivne vse velike stranke.V vasi sta dve osnovni šoli. Ena je državna, druga zapatistična. Šolarji vladne šole so trenutno na počitnicah, medtem ko imajo zapatistični otroci pouk celo leto, in sicer od ponedeljka do srede. Preostale dni mentorji in starejši otroci obdelujejo zemljo. Šolarji so razdeljeni na mlajše do devetega leta in starejše do dvanajstega. Kurikulum obsega tri predmete: španščino, matematiko in zgodovino, kjer lahko otroci slišijo drugačno verzijo sodobne mehiške in svetovne zgodovine. Ocen nimajo, ko obvladaš snov, napreduješ v naslednjo stopnjo. Skupina mlajših otrok se je na dan učenja matematike učila seštevanja. »Domačo nalogo dobi tisti, ki si je želi. Eni otroci so bolj pridni, drugi manj. Kot povsod,« je razložila Mariana, ki je za nekaj dni prevzela vlogo učiteljice, ker je bila druga mentorica odsotna. Šola je delovala šele eno leto. Težave imajo s številom mentorjev, kot so imenovali učitelje, stare od 15 do 30 let. V vasi je sicer električna napeljava, a elektrike ni. Nekaj hiš ima majhne solarne zbiralnike energije, ena celo satelitsko anteno, a ne gre za zapatistično hišo. Zapatisti imajo dostop do interneta le na enem računalniku, in sicer v stavbi dobre vlade.»Slikaj letala,« je s prstom, usmerjenim v nebo, vzkliknil mladenič, ki sicer ni bil navdušen nad fotoaparatom. Kot povsod tudi v La Realdidu fotografiranje ljudi ni dovoljeno. »Ena vojaška baza je od tod oddaljena uro in pol vožnje, druga dve uri.« Državna letala naj bi nazadnje letala po tem območju okoli 8. avgusta, ko se je tudi v La Realidadu praznovala obletnica ustanovitve školjk. (Tujcem je bil vstop prepovedan.) Okoli njih naj bi se pogosto zadrževali tudi pripadniki paramilitarističnih enot, za katere je značilno, da ne nosijo uniform, imajo le orožje, zato jih je težko ločiti od civilnega prebivalstva. Razmere v njihovi skupnosti se od zapatistične revolucije niso kaj prida izboljšale. A je pomembna razlika v tem, da sedaj hodijo z dvignjenimi glavami. Čeprav njihova bitka traja že petsto let, se ne dajo. »Upanju naproti,« se je imenoval zapatistični kombi, ki je iz La Realilda odpeljal v svet. V svet, ki mu zapatisti na svoj način nastavljajo ogledalo.* Dovolj je!ed polurno vožnjo po blatni cesti med sinje zelenimi pašniki in konji, ki so se na jasah pasli v sončnem jutru, nismo govorili kaj dosti. Polovica potnikov, ki je izstopila v vasici Morelia, ki leži v neposredni bližini školjke z istim imenom, se je verjetno ukvarjala z vsakdanjimi stvarmi, preostali, pritepenci, popotniki, nomadi, vohljači in druge izvedbe turistov, pa smo pri sebi obnavljali lekcije iz novejše mehiške zgodovine. Na kamionet smo se vkrcali v enem od sedmih mest, ki so ga prvi dan leta 1994 zasedli zapatisti v prvi »postmoderni« revoluciji po padcu berlinskega zidu. »Ya Basta!« (Dovolj je!) so zakričali staroselci, večinoma potomci Majev, in stvari vzeli v svoje roke. Dovolj je bilo poniževanja, ekonomske izključenosti, samovolje oblasti, nepripravljenosti za dialog. Od leta 1994 do 2003 so trajala pogajanja z mehiško vlado, nategovanja, zavlačevanja in še kaj, vendar brez resnega napredka. Zato so prav na ta dan, 8. avgusta 2003, razglasili avtonomnost petih školjk, fizičnih prostorov, v katerih so zapatisti postavili lastno oblast in začeli uresničevati pravico staroselcev do avtonomnega organiziranja. Datum seveda ni bil izbran naključno: gre za rojstni dan Emiliana Zapate, voditelja mehiške revolucije, po katerem so si nadeli tudi ime – Zapatistiso.