Svoj razred predstavlja Kajang Hill Golf Club. Igrišče je zelo mirno, dolgo in negovano do namanjših podrobnosti - z eno besedo: velič astno. Orhideja, ki je zaščitni znak tega igrišča, je napovedovala ultimativen, tudi estetski užitek. Rezultata igre se ne spomnim. Tudi ni pomemben. Igrišče mi bo ostalo v spominu za vedno. Kota Permai Golf & Country Club smo doživeli na zelo vroč dan. Zaradi velikega povpraš evanja niso dopuščali flightov, manjših od treh golfistov. Zato sva s kolegom vzela v flight najinega indijskega vodiča Rajana - njegov handicap ob zadnjem štetju je bil: 2! Z igro smo pričeli navsezgodaj - no, vsaj za moje zaspano in od večernih ogledov utrujeno telo je bila rana ura (za golf) - smrtna ura. Rajan se ta dan sicer ni izkazal s hendikepom, s katerim se je uradno ponašal, vendar mu vseeno z najino igro nisva segala niti do ...pasu. To še posebno lahko trdim zase, saj mi je teklo po hrbtu kot v najhujši savni še preden se mi je telo razgibalo in zbudilo. Ura je bila deset dopoldne, jaz pa sem porabila že vse zaloge vode. Hvala bogu smo tudi tu najeli električne vozičke, vendar nam njihova senca ni dosti pomagala. Potke, kjer smo morali pustiti vozila, so bila od fairwayev in zelenic le preveč oddaljene, da bi nam lahko daj časa služila za senco. Medtem ko sem čakala na vrsto za svoje pate, sem molila k indijskim in kitajskim bogovom, naj moja dva soigralca čimprej potopita svoje žogice. Senco sem skušala poiskati pod svojim ogromnim dežnikom in tako oborožena sem morala od daleč izgledati kot angleška gospodična iz kolonialnih časov. Kakorkoli že, teh 18 lukenj je bilo najbolj vročih v mojem življenju. Od zadnjih dveh jamic se spomnim samo velike bele kopalnice s tuši... Igrišču vseeno ne smem delati krivice. Njegov stil je bil za Azijo pravzaprav nenavaden: visoki in nizki iglavci so skupaj s tramovi urejenimi potkami spominjali bolj na evropska igrišča. Dejstvo je, da je bilo igrišče zelo zasedeno, gostje pa predvsem tujci, kot midva. Zadnja dva dneva sva preživela v zelo znanem golfskem resortu nedaleč iz centra mesta. Saujana Golf&Country Club je bil od vseh igrišč kar sva jih tam odigrala najbolj zaseden. Pravzaprav je bilo potrebno že v naprej rezervirati flighte za obe igrišči: Cobra Course in Bunga Raya. Poleg tega pa je bilo dodobra izkorišč eno tudi vadbišče tik ob hotelu ob umetnem jezeru, ki je oboje ločevalo. Vtis je bil, da si vsi želijo igrati Cobra Course, kjer so se v preteklosti odvijala tudi velika mednarodna tekmovanja. Od vseh jamic mi je v spominu najbolj ostala druga luknja: par tri. Da bi zadel zelenico, ki se ni raztezala v dveh nivojih (obeh višje ležečih od tee offa), si moral preko globeli, gosto poraščene s palmami in džungelsko podrastjo, udariti nošenih 140 metrov. Morda se mi danes tak par tri zdi samo zanimiv, v tistem času pa se mi je ob mojem visokemu hendikepu ta izziv zdel, milo rečeno - vreden malega Tigra. Kakšen je bil končni rezultat, vam ne povem - lahko samo nakažem, da tudi ostale daljše luknje niso bile prav lahke. Hotelski kompleks v Saujana resortu se je ponašal tudi s tremi različnimi restavracijami, barom nad umetnim jezerom, intimnim barom, bazenoma in masažnimi storitvami. "A real treat!" bi rekli Angleži. Če pogledam na vsa moja golfska potovanja do danes, zasluži Kuala Lumpur brez dvoma najvišje, prvo mesto. Kombinacija klime in kulture mu da neprecenljivo konkurenčno prednost, kar se tiče golfa, znamenitosti in hrane. Toplo priporočam.