tičnem zemljevidu in v evropski misli 18. stoletja. O strašljivem dogodku so razpravljali vodilni razsvetljenski misleci in velja, da so z njim začeli znanstveno preučevati potrese ter je bila takrat rojena znanost o potresih, seizmologija. Razlaga, da je to božji srd, je prvič postala vprašljiva. Lizbono je pred tem že večkrat stresel potres: osem so jih našteli v štirinajstem stoletju, pet v šestnajstem, tri v sedemnajstem in dva v prvi polovici osemnajstega stoletja. A nobeden od njih ni bil tako rušilen. Tla so se tresla kar deset minut in sredi mestnega trga je nastalo pet metrov široko brezno ter požiralo lesene hiše z ljudmi vred. Tisti, ki jim je uspelo zbežati iz mesta, so se zatekli v veliko lizbonsko pristanišče. Množica je štirideset minut začudeno opazovala nenavaden pojav: voda je iz zaliva dobesedno iztekla in bogate trgovske ladje, ponos lizbonske mornarice, so ostale na suhem. A to ni trajalo dolgo: po dobre pol ure so na morju zagledali kot gora velik val, ki se jim je približeval z veliko hitrostjo. Cunami. Po izjavah redkih preživelih naj bi prvemu popotresnemu cunamiju sledila še dva manjša. Zalila sta gorečo Lizbono in pogasila nekaj požarov, ki so medtem izbruhnili. Kljub temu se je ogenj spet razširil in Lizbona je gorela še pet dni. Ko so se ognjeni zublji pomirili, je bilo v mestu porušenih 85 odstotkov hiš, med njimi večina palač, znamenitih lizbonskih knjižnic in mestna opera. Uničen je bil pomemben del največjih umetnin tistega časa, med njimi 70.000 knjig in slike mojstrov, kot so Tizian, Rubens in Correggio. Voda in ognjeni zublji so uničili arhive portugalske ladijske flote, med njimi dnevnike pomorščaka in raziskovalca Vasca de Game. Bolnišnica je pogorela, uničena je bila večina katoliških cerkva, med njimi največja, slovita lizbonska katedrala.